Nihče ni prestar za lepo zgodbo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. april 2023 / 14:33

»Ne morem pozabiti prizora, ko sem še v osnovni šoli z razredom šla na Rudnico in na ono stran, na Zgornjo dolino, zagledala perunike. Prepričana sem bila, da so se te prelepe rože tja preselile iz Spodnje doline. Šele kasneje sem ugotovila, da so to tamkajšnje avtohtone, samonikle cvetlice,« je pripoved o nastanku slikanice, namenjene tako otrokom kot odraslim, na predstavitvi knjige Vila Perunika začela avtorica Marija Cvetek.

Pripovednica iz Bohinja je cvet, ki jo je navdušil, kaj hitro povezala z bajeslovjem. »Perunika ima ime po bogu Perunu. Bohinjci, zeliščarji, imamo tudi netresk, ki mu Prekmurci rečejo perunovo lišče. Še sedaj ga ponekod, tako kot je to včasih počela Pehta, nasadijo na strehe in ob hišah, da varuje ljudi pred gromom, strelo in zlimi duhovi.«

Kot je povedala, so pri njih doma od malega poslušali dedova pripovedovanja in bajeslovne povedke, ki se jih je naužila v otroštvu, so se kar same od sebe zlile v knjigo, katere glavna protagonista sta vila Perunika in škrat Potovičar. Slednjemu, je še povedala Marija Cvetek, je dal ime vaški posebnež Gustelj, ki je bil hud, kadar so ljudje govorili o turistih. »Ni se spoznal na tujke, čeprav vem, da jih je uporabljal. Kakšen turist, je rekel, kdo si je to izmislil? To je potovičar, saj potuje po hribih in dolinah! Beseda se mi je zdela tako lepa, da sem se odločila, da z njo poimenujem svojega škrata, ki ima v zgodbi povezovalno vlogo.«

Marija Cvetek je na predstavitvi tudi lepo pojasnila, da beseda bajka izhaja iz staroslovanske besede bajati, ki pomeni govoriti, čarati, pripovedovati. »Tujka za bajko je pa mit; beseda izhaja iz grške mythos. Pomeni besedo, zgodbo iz starih, davnih časov in v tem pomenu jo mi razumemo danes. Z bajkami so si v davnini ljudje razlagali naravne pojave, ki so jih pripisovali bajeslovnim bitjem. Tu, v Triglavskem pogorju, kjer se dogaja tudi bajka o Vili Peruniki, so z velikim starhospoštovanjem gledali v višave. Še v času Janeza Mencingerja je bil Triglav mit v polnem pomenu besede. Ded ga je opozarjal, naj nikar poželjno ne gleda nanj, saj da so tam hudobne pošasti, ki te lahko zagrabijo. Celo stari gorski vodniki in nosači v 18. stoletju so še vedno verjeli v bajeslovna bitja in če so zgrešili pot, so kar rekli, da so jim škratje poti zamešali, da so zašli.«

Kot je v predgovoru k slikanici zapisala tudi dr. Monika Kropelj Telban, raziskovalka ljudskega pripovedništva in kulture, so pravljice so že od mladih nog spremljale avtorico Marijo Cvetek. »Žar pripovedovanja je ohranila skozi študijska leta slovenistike in primerjalne književnosti in pozneje etnologije ter tudi, ko je objavila zbirke folklornih pripovedi Naš voča so včas zapodval, Bohinjske pravljice in druga svoje dela. Piše pa tudi avtorske pravljice in ena teh je objavljena v tej slikanici, namenjeni tako otrokom kot odraslim, saj človek ni nikoli prestar za lepo zgodbo.«

Iz zgodbe vemo, povzame Monika Kropelj Telban, da so si tudi bajeslovna bitja lahko v laseh. »Vilo Peruniko napadejo črne žene, ki so bile sovražne do vseh okoli sebe. Toda vili Peruniki niso prišle do živega in bohinjski svet je postal še lepši. Zrasle so prekrasne cvetlice perunike, ki cvetijo po skalnatih jasah bohinjskih gora in so edinstvene v teh krajih. Skozi pravljico spoznamo, kako je človek odvisen od narave in njenih naravnih sil in da je prav, da jim tudi prisluhne. Zgodba uči, kako kako ohraniti in spoštovati naravo, obenem pa pove tudi marsikaj zanimivega o življenju ljudi, njihovih šega in verovanjih,« povzame dr. Monika Kropelj Telban.

In prave bohinjske perunike? Kot v publikaciji Bohinj cveti – Festival alpskega cvetja piše Igor Dakskobler, so južnoalpsko peruniko tudi kot bohinjsko peruniko poimenovali na osnovi opisa Alfonza Paulina (1917), ki jo je podrobno raziskal na Komarči in tam opisal posebno različico, ki pa se ne razlikuje od populacij v Posočju.

Raste na skalnatih ali kamniti rastiščih, meliščih, traviščih in svetlih gozdovih. V Sloveniji uspeva na nadmorski višini od 170 do 1600 metrov, najpogosteje v združbah črnega gabra in malega jesena.

Največ nahajališč je v Zgornjem Posočju: prisojna pobočja grebena Bavškega Grintavca nad dolino Soče med naseljem Kal - Koritnica in Spodnjo Trento.

V Bohinju je pogosta v Ukancu, na Komarči, pod Stadorjem nad Črnim jezerom, pod Pršivcem, nad svetlimi, prisojnimi obalami Bohinjskega jezera, v Raznovi Suhi, na pobočjih Pleše, v dolini Voje, pod Studorom, pod Pečjo, Rsnikom in Rudnico ter nad cesto Nemški Rovt–Soriška planina.

Prav peruniki bo posvečen prvi izlet v okviru letošnjega 17. Mednarodnega festivala alpskega cvetja, ki bo v Bohinju potekal med 19. majem in 4. junijem. Na prvi dan festivala, 19. maja, popoldan organizatorji namreč pripravljajo voden botanični izlet na Rudnico, ki so ga poimenovali Pojdimo skupaj do bohinjske perunike, voden botanični izlet na Rudnico.