Mesto Planet

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 8. april 2023 / 10:11

Okoli leta 2050 naj bi bilo na Zemlji že okrog deset milijard ljudi. To bo za naš planet prehudo breme. Kaj pa, če bi vse ljudi strnili v enem samem velemestu, vse drugo pa bi prepustili naravi, divjini, osvobojeni človeštva …

Planet City

Avtor nore ideje o enem samem planetarnem velemestu (Mesto planet – Planet City) je Avstralec Liam Young, spekulativni arhitekt, oblikovalec in režiser, ki živi v Los Angelesu. Kaj je torej ta »Planet City«? »Mesto Planet je oblika izmišljenega sveta, izmišljenega mesta za celotno človeško populacijo. Eno mesto za 10 milijard ljudi, kolikor nas bo po napovedih leta 2050. In teh 10 milijard ljudi živi v hiper gosto poseljenem metropolisu in na ta način sprosti pritisk na preostali del planeta in skoraj celotno površino Zemlje vrne divjini, naravi. 99,98 odstotka planeta je pokrajina, ljudje pa živijo v enem samem mestu, ki torej zaseda le 0,02 odstotka planeta. To je toliko, kot je velika ameriška zvezna država Teksas. Mesto temelji na miselnem eksperimentu ekologa Edwarda O. Wilsona, ki zato, da se izognemo množičnemu izumrtju, predlaga, da človek polovico zemeljske površine popolnoma prepusti naravi ter tako združi in omeji človeški razvoj na polovico planeta, ki ostane. V kontekstu podnebne krize in grozečega izumrtja človeka sem se oziral za misleci, ki so razvili dovolj velike in ambiciozne načrte v primerjavi z velikostjo težave, s katero smo soočeni. Wilsonova ideja o polovici planeta se je zdela primeren predlog. Ko se spopademo s težavami tega reda velikosti, potrebujemo namreč resnično radikalne ideje. Kar nekaj biologov je raziskovalo predlog E. O. Wilsona, kar nekaj časa so raziskovali, ali bi nas vrnitev 50 odstotkov površine Planeta naravi rešila. Ampak arhitekta v meni zanimajo radikalne prilagoditve obstoječih mest, ki bi bile nujne, da bi se torej umaknili na drugo polovico površja. Tega ni še nihče raziskal, kako bi bilo to izvedljivo, takšno zapuščanje urbanih območij v tolikšni meri. In tukaj se je moj projekt začel, želel sem si vizualizirati, kako bi bilo videti to mesto na 50 odstotkih. Ko pa smo začeli, smo ugotovili, da bi s posnemanjem gostote najgosteje poseljenega mesta na planetu, Manile, prestolnice Filipinov, 10 milijard ljudi dejansko lahko naselili v mestu, ki ne zaseda polovice površine, ampak v mestu, ki je veliko 0,02 odstotka Zemlje. In najbolj radikalna različica Wilsonovega predloga je torej to, Mesto Planet, ki je neverjetno zgoščeno mesto. To smo torej želeli raziskati, zanimal nas je tak miselni eksperiment. Torej, ko razmišljamo o prihodnosti in o tem, kam gremo, ugotovimo, da moramo spremeniti svoje poglede na to, kdo smo in kako živimo. In to je torej najradikalnejša različica te podobe, to je najradikalnejše žrtvovanje, ki bi ga lahko naredili, da bi trajnostno živeli na tem planetu …«

Nov način razmišljanja

»Zagotovo potrebujemo popolnoma nov način razmišljanja o tem, kaj je tehnologija in kako obstaja v svetu. Kar se zdaj izrisuje, dogaja, kar vidimo, je to, da so sistemi vodenja, ki so bili nekoč v rokah demokratično izvoljenih vlad, zdaj preneseni na zunanje izvajalce, štiri podjetja, ki ne odgovarjajo ljudstvu, ki jih voli, ampak delničarjem, ki jih zanima dobiček. To je temeljni zasuk moči, ki se je zgodil na svetovni ravni. Nismo več državljani mest in držav, kjer stanujemo, ampak smo stranke platform, ki jih naseljujemo. Sile, ki so nekoč oblikovale javni diskurz in vplivale na oblikovanje in delovanje naših skupnosti v mestih, so se premestile na platforme družbenih medijev, ki jih, še enkrat, ne moderirajo vlade in države, ampak neki tip v puloverju s kapuco in športnimi copati ali narcisoiden milijarder. Javna razprava se ne oblikuje na trgu, ampak na njegovih platformah. Da bi rešili te težave, moramo rešiti vprašanje financiranja tehnologije in kakšna je njena vloga v svetu. /…/ Poglejmo, kaj se dogaja s Twitterjem, kjer en sam bedak popolnoma spodkopava enega najvplivnejših forumov za sodobni javni diskurz. Gre za primer, ko je ena oseba kupila platformo, njeno vrednost pa ustvarjajo njeni uporabnice in uporabniki, ne pa lastnice in lastniki. Razmišljati moramo o skupnostni obliki lastništva teh platform v nasprotju s tradicionalnim lastništvom, ki se uresničuje … Sanja se mi ne, kako bomo to dosegli, pravim samo, da si moramo zamisliti drugačno lastniško strukturo in nov model distribucije tehnoloških platform. To je ključno za kakršno koli prihodnost, v kateri utegnemo živeti. Te monopole je treba razbiti, to je osnova, kako bomo to storili, pa absolutno nimam pojma. Ampak to je treba narediti.« (Vir: Urška Henigman, intervju z L. Youngom, MMC RTV SLO)

Kako to narediti

Youngova zamisel je torej veličastno nora, a avtor sam priznava, da ne ve, kako bi jo udejanjili. Jaz tudi ne.