Mama, Brigita in Mihaela
Otrok z zlato žlico, 2. del
»… vhodna vrata zaklenjena, nekdo je zamenjal ključavnico. Večer sem preživel v bližnjem parku, noč sem prespal na leseni klopi. Mama se je vrnila domov šele naslednji dan, po službi …«
Rok nadaljuje: »Četudi se z mamo kar nekaj časa nisva videla, mi je kljub temu le z brado pomigala v pozdrav. Tolažil sem se, da je bila morda utrujena. Ko sem hotel vstopiti v svojo sobo, sem komaj odprl vrata. Bila je natlačena s škatlami, malodane od stropa do tal. Hitro sem jo ugotovil, da Marjan, ki je 'servisiral' mamo, 'šverca' s televizorji, gramofoni, radijskimi sprejemniki. V predalu sem našel tudi njegovo beležko, v katero si je zapisoval različne pologe. Hudič frdamani, saj bi lahko kupil pol Ljubljane, sem si rekel! Pod večer sem se srečal z Brigito. Ni bila moje dekle, sva se pa občasno poseksala. Ni mogla verjeti, ko sem ji pripovedoval o gori denarja, ki se je, po mojem mnenju, skrival v kakšnem trezorju. 'Če se dokopljeva do njega, nama do konca življenja ne bo treba delati!' mi je rekla.
Sklenila sva, da se podava v Bosno, kjer je živela njena teta. Naivno sva bila prepričana, da pozna kakšno žensko, ki nama bo prodala napitek ali urok, s katerim bova Marjana za zmeraj odstranila. V bližini kraja Kupres je Brigita zapeljala s ceste. Ulegla sva se v breg in kovala načrte, kaj bova počela z denarjem, ko in če prideva do njega. Bližnji hribi so me močno spominjali na Pohorje. Predlagal sem ji, da se preseliva tja dol, če nama peklenski načrt uspe.
Steklenička, za katero sva dala skoraj 400 nemških mark, mi je prinesla eno samo razočaranje. Ženska, pri kateri sva jo kupila, je povedala, da bo zadoščalo že, če bom s tekočino namočil blazino. 'Hlapi bodo omamili tistega, ki bo na njej spal, nakar mu bodo ohromili grlo, da bo nehal dihati,' je še dodala. V vlogi potencialnega morilca sem se odlično počutil! Žal se je vse skupaj obrnilo drugače. Očitno sem pokrovček na steklenički premalo privil … Ko sem si dal torbo zvečer pod glavo, da bi zaspal, se je steklenička odprla, tisto, kar je bilo v njej, je steklo ven, a četudi sem strup vso noč vdihaval, mi ni bilo nič. Še v glavi se mi ni vrtelo. Jezno sva ugotovila, da je naju tista stara vešča pošteno potegnila za nos. Ko sem se vrnil domov, sem začel piti. 'Bolje to, kot da bi postal morilec,' je nazadnje priznala Brigita. Spet je minilo nekaj let, preden sem obiskal mamo. Vmes sem odslužil JLA, neki ženski pa sem menda naredil tudi otroka. Tožila me je za alimente. Moral sem se zaposliti, da sem ji jih lahko redno plačeval. Otrok me ni zanimal in nisem imel želje, da bi ga videl. Spet sem srečal Brigito. Bila je poročena z nekim starejšim možakarjem. Lepo me je prosila, če pridem dopoldne, ko bo on v službi, k njej, da se bo po dolgem času pošteno naseksala. Nisem je hotel razočarati.
'Lahko me posnemaš! Najdi si kakšno starejšo žensko, ki ima veliko denarja, pa se bo tudi tebi lepo godilo,' mi je svetovala. Predlagala mi je, da začnem postopati pred igralnico, kamor so hodile bogate Italijanke in Zagrebčanke. Res sem srečal eno, za katero se mi je zdelo, da bi lahko bilo od nje kaj koristi. Žal je bila revna kot cerkvena miš. Nekoč je imela v Trstu razkošno stanovanje, a ga je prodala, da je lahko kupila žetone. Ko sem bil z njo, sem žensko prvič udaril. Udarce je imela rada, saj sem s tepežem pri njej dosegel marsikaj. Kmalu sem se je naveličal in se ponovno vrnil k mami. Ko sem jo zagledal, sem se je prav ustrašil. Zelo se je postarala, bila pa je tudi bolna. Prosila me je, da ji pomagam, a sem odklonil. Sporekla sva se. Šele ko mi je zagrozila, da bo stanovanje podarila neki prijateljici, sem pristal. Čisto slučajno sem tudi izvedel, da so me po dolgih letih pravdanja dedovi dediči dokončno opetnajstili za dediščino. Eden od njih je bil znan pravnik z zvezami in poznanstvi, jaz pa sem, neumen kot tele, vzel pisanje o dedovanju, ki so mi ga poslali s sodišča, za suho zlato. Takrat sem sklenil, da se mu bom maščeval. Zelo maščeval. Ugotovil sem namreč, da ima ta advokat lepo hčerko. Od nje sem bil precej starejši, a nič zato. Če sem se vzel v roke, mi je šlo zapeljevanje žensk dobro od rok. A se je zgodilo tisto, česar nisem predvidel. Človek obrača, Bog obrne. Že na prvem zmenku mi je bila zelo všeč. Ne tako kot Brigita, drugače! Usoda je pa res brez milosti! Moj oče se je poročil, ko je bil star tam okoli petdeset let. Tudi jaz sem se. Mihaela me je imela rada, jaz njo še bolj. Resno sem razmišljal, naj ji o sebi povem vse ali naj kaj zamolčim. Odločil sem se za drugo varianto. Nisem pa računal, da me bo izdal njen oče, ki me je zaradi vseh neumnosti, ki sem jih v življenju počel, zelo sovražil. Ni mi bilo lahko. Prvič, četudi nisem bil več rosno mlad, sem se moral znajti, kakor sem se vedel in znal. Mihaela je bila profesorica primerjalne književnosti, ker pa ni dobila službe, se je znova lotila študija. Mama je, ker me je potrebovala, zamižala na eno oko in mi pomagala najeti manjši lokal. To ali pa kopati jarke. Za drugo nisem bil usposobljen. Z ženo sva lažje zadihala, ko je diplomirala in si našla kar dobro službo. Včasih me je poklicala Brigita, a ker sem jo stalno zavračal, mi je začela groziti, da bo vsem 'vse' povedala. Za zdaj še ni. Veste, najhuje je, ko se star panj vname. Za ženo bi še danes naredil vse in še več, kar je v mojih močeh. Brez nje bi propadel ali pa bi si že zdavnaj kar sam kupil 'štrik'.«