S kolesom po Goričkem, 1. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 23. marec 2023 / 09:42

Na enem od lanskih kolesarjenj smo se odpravili proti Štajerski. V Kranju smo se vkrcali na vlak, kolesa pa je Janez odpeljal s kombijem. Dobili smo se v Mariboru, točneje na postaji na Teznem. Od tam je bilo precej lepše izhodišče za naš prvi kolesarski dan. Podali smo se namreč čez Slovenske gorice proti Goričkemu, točneje do Cankove, kjer smo prenočevali. Velik izziv je bil, kako priti iz mesta. V mestnih središčih so namreč kolesarske poti urejene, a bolj se pelješ ven iz mesta, manj je poskrbljeno za kolesarje. A ko smo v naselju Dogoše prišli do reke Drave in jo prečkali, sem vedel, da so poti že varnejše. Sploh ko smo v naselju Zgornji Duplek zavili z glavne ceste proti Zimici, se nam je odprl lep pogled proti Goricam. Približno deset kilometrov smo kolesarili po prijetnih vzpetinah in potem zavili proti vasi Zavrh. Ta leži sredi Slovenskih goric na 360 metrih nad morjem. Pot do vasi je bila prva preizkušnja, saj smo v nekaj kilometrih premostili 160 višinskih metrov. A bili smo poplačani z dobro Janezovo malico in lepim razgledom z visokega stolpa. Vaščani so namreč tu že leta 1963 postavili visok lesen stolp in ga poimenovali po generalu Rudolfu Maistru. Ker je bil leseni dotrajan, so ga podrli in zgradili 17 metrov visok kovinski razgledni stolp, ki ob lepem vremenu nudi izjemen razgled na Pohorje, Kozjak, Boč, Donačko goro, sosednjo Hrvaško in celo na madžarske ravnice. Tudi mi smo lahko uživali v njem.

In zakaj se stolp imenuje po generalu Rudolfu Maistru? Ko je general med prvo svetovno vojno služboval na Štajerskem, se je spoprijateljil z notarjem Franom Štupico, ki je živel prav v Zavrhu. Ko se je general upokojil, je večkrat prišel za več dni k prijatelju in tukaj ustvaril tudi nekatere od svojih najbolj znanih pesmi. Krajani so zato v čast temu znanemu Slovencu postavili razgledni stolp, leta 2018, ob stoti obletnici bojev za severno mejo, pa še obnovili Štupičevo vilo. V njej je danes muzejska zbirka z naslovom Maister po Maistru. V neposredni bližini vile je lepo ohranjena cimprača – z blatom ometana in slamo krita hiša, torej tipična hiša, v kakršnih so živeli v teh krajih ob koncu 19. stoletja.

Še bi lahko uživali v lepih razgledih in dobri družbi, a morali smo naprej, saj nismo prevozili še niti pol poti. Sledilo je nekaj kilometrov po panoramski cesti in potem spust proti Gočovi. Od tam smo že lahko opazovali romarsko cerkev Svete trojice. Zapeljali smo se še pod avtocesto in mimo umetnega jezera Gradišče, ki je nastalo, ker so tu kopali pesek ob gradnji cerkva Svete trojice in Svetih treh kraljev. Žal nismo imeli dovolj časa, da bi si cerkve tudi ogledali. Pa še nekaj moram priznati: vse te cerkve so na vrhu hriba, vsak hrib pa za kolesarje pomeni dodaten napor. No, od Benedikta smo se še povzpeli na bližnji grič in skozi lep gozd. Sledil je spust proti ravninam ob reki Muri. Po ravnini gre lažje in kar prehitro je minil čas do Gornje Radgone, kjer smo prečkali Muro in slovensko-avstrijsko mejo. Tu smo si privoščili še kratek počitek za sladoled. Proti večeru smo prekolesarili še zadnje kilometre po avstrijskih poljih do vasi Zelting, od koder smo prikolesarili nazaj v Slovenijo. Od tu je bila Cankova še nekaj kilometrov stran.