Izkušene in izurjene tačke
V luči potresov, ki so nedavno prizadeli jugovzhod Turčije ter sosednjo Sirijo, je v ospredje ponovno prišel velik pomen reševalnih psov ter njihovih vodnikov. Njihovo usposabljanje nam je predstavil predsednik Kluba reševalnih psov Kranj David Pogačnik.
Pogačnik: »V prvi vrsti velja vedeti, da sva s psom ekipa, tandem, da morava sodelovati en z drugim ter si medsebojno zaupati, saj lahko samo tako doseževa cilj. Od vodnika je odvisno, kam in kako usmeri psa, pasja naloga pa je, da nato izsledi in z lajanjem opozori na mirujoči izvor človeškega vonja.«
Kranj – Da so reševalni psi nepogrešljiv del številnih reševalnih akcij, je že dobro znano, vse premalokrat pa se zavedamo, koliko ur treningov in truda je treba vložiti v dobrega pasjega reševalca. O tem smo se pogovarjali s predsednikom Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj Davidom Pogačnikom, ki se z vodenjem reševalnih psov ukvarja že več kot 25 let. Pogačnika je, kot je pojasnil, v vodenje reševalnih psov sprva vodilo predvsem zanimanje za sposobnosti, ki jih psi premorejo, in preoblikovanje teh sposobnosti v nekaj, kar lahko pozitivno prispeva k družbi. Za sabo ima že več kot 150 slovenskih reševalnih akcij, njegov trenutni pasji sodelavec pa je tri leta star zlati prinašalec Mali.
Človeško-pasji tandem
»V prvi vrsti velja vedeti, da sva s psom ekipa, tandem, da morava sodelovati en z drugim ter si medsebojno zaupati, saj lahko samo tako doseževa cilj. Od vodnika je odvisno, kam in kako usmeri psa, pasja naloga pa je, da nato izsledi in z lajanjem opozori na mirujoči izvor človeškega vonja,« nam je pojasnil Pogačnik in dodal, da so za reševanje najbolj primerni psi srednjih velikosti, pri katerih ni bojazni, da bi bili premajhni za premagovanje raznih fizičnih ovir oziroma preveliki za plazenje v ožje predele. »Večinoma se uporabljajo labradorci, zlati prinašalci, belgijski ovčarji, ni pa seveda nujno. Veliko je odvisno tudi od drugih lastnosti psa ter samih predispozicij določenih pasem. Psi morajo imeti radi igro ter biti pripravljeni sodelovati, kar pa je seveda odvisno od posameznega psa,« je še pojasnil Pogačnik.
Pasji treningi niso mačji kašelj
Treningi za reševalnega psa se začenjajo že v obdobju, ko je pes še mladič. »Mladiči so v obdobju od tretjega meseca naprej zelo vodljivi, učljivi ter nimajo strahov, da bi premagovali določene ovire. Prej ko začnemo trenirati, boljše je,« je poudaril Pogačnik. Pojasnil nam je, da gre pri treningih za kombinacijo skupinskega treniranja in individualnega dela, ki ga vodnik vloži v svojega psa. »Treningi potekajo tako, da vsi sodelujoči nastopimo tako v vlogi vodnika kot tudi v vlogi markerja, torej tistega, ki igra pogrešano osebo. Vedno si zadamo določen cilj – torej da nas pes z laježem opozori na najden vonj pogrešane osebe oziroma na točno lokacijo vonja, kar v praksi pomeni tudi primerno znanje markerjev,« je še razložil Pogačnik. Poudaril je, da trenirajo po realnih scenarijih – seveda to ni popolnoma mogoče, saj je vsaka akcija drugačna in odvisna od številnih dejavnikov, vendar se poskušajo čim bolj približati realnim situacijam. Vodnik in pes pa kvalificiran reševalni tandem postaneta šele po opravljenih izpitih iz poslušnosti in opravljenih izpitih reševanja iz gozda ter ruševin. Kot reševalni psi nato aktivno sodelujejo pri akcijah vse do svoje upokojitve, ki pa je odvisna od različnih psihičnih in fizičnih dejavnikov. Kot je še za konec pojasnil Pogačnik, pa so lastnosti dobrega reševalnega psa vezane predvsem na njegovo vodljivost, motiviranost in pripravljenost za delo v ekipi.