Smučanje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / petek, 10. februar 2023 / 12:27

Zimske počitnice za nas pomenijo smučanje. Septembra smo se začeli pogovarjati, ali bomo še skupaj smučali ali ne. Ker ni bilo jasnih odgovorov, hišice na stalnem smučišču v Avstriji nismo rezervirali. Ko so se decembra otroci izjasnili, da bi smučali, je bilo že vse zasedeno. Tako sva iskala drugo primerno lokacijo in pristali smo v slovenskem zamejstvu pod znamenito romarsko goro. Vse je čudovito, smučišča velika, prostrana, z eno vozovnico lahko smučamo na štirih različnih smučiščih, cena je ugodna, nižja kot v Sloveniji. Vendar vse to ne odtehta nastanitve na smučišču, kjer se podaš na smučanje direktno izpred koče. Prav tako je velika dobrina, da se nahajaš sredi narave, smrek, kjer ni trgovin, ceste, drugih ljudi. Tako povsem spremeniš okolje, kar je pravzaprav smisel dopusta. Vendar kjerkoli sem, tam odkrijem kaj novega. Imeli smo povsem novo apartmajsko hišo. Lastnica je znala nekaj slovenskih besed. Stara je krepko čez šestdeset let in pravi: »Moji starši so še govorili slovensko. Jaz znam čisto malo. « Naslednje jutro pozvoni in prinese krofe. »Danes je sv. Doroteja, zavetnica vasi. Imamo navado, da ocvremo krofe. Tako jih prinašam tudi vam,« pravi gospa, ki ji je bilo ime Doroteja. Avtomatično sem jo vprašala, ali bo v cerkvi maša. Seveda, pravi gospa, ob pol sedmih zvečer. Zanimalo me je, kako to poteka v zamejstvu, koliko je še slovenske besede, mladih ljudi, kako poteka bogoslužje. In imela sva kaj videti. Maša je bila v celoti dvojezična, berilo slovensko, pridiga italijanska in na koncu povzetek v slovenščini, molitve slovenske in italijanske. Pevci na koru pa so peli samo slovenske pesmi. Pravijo, da je vedno tako. To je podružnična cerkev in maše so trikrat na leto, v čast sv. Doroteji, na cvetno nedeljo in na god sv. Marka. Bilo je precej otrok, mladih in starejših, tako da ni videti, da bi bila to zgolj uteha starim ljudem. Župnik je prišel iz Gorice, imel pa je dva pomočnika, eden je bil Indijec, drugi Peruanec. Po maši so se ljudje zadržali tudi zunaj, delili so krofe, čaj in vino. Ni manjkala glasba, harmonika in bas. Igrali so samo slovenske pesmi, Golica, V dolini tihi, Na Roblek, Po dekle. Torej, po jeziku narod je ali pa ga ni. Glasba, molitveni obrazci, kulinarika in druga kultura bodo živeli, živ jezik pa bo obstal, če ga bodo ljudje govorili vsak dan, ali pa ga ne bo. Še malo smo poklepetali in z veseljem so povedali, da so dobili evropski projekt, kjer se bodo v šoli učili pet jezikov, italijansko, slovensko, angleško, furlansko in nemško. To je večjezično območje in dobro vedo, da je znanje jezikov bogastvo. Te vasi živijo od turizma, poletna sezona je še pomembnejša kot zimska. Ta hip na vseh smučiščih tod okrog močno prevladujemo Slovenci.