Več duševnih motenj pri mladih

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. februar 2023 / 08:58

Število oziroma pogostost duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih v slovenski in nasploh v zahodni družbi narašča. Kar težko je na prvi pogled verjeti, da se to povezuje z blaginjo. Pretresa nas tudi medvrstniško nasilje, kar pa je, kot pojasni sogovornica Ana Tkavc Zajkesković, dr. med., spec. otroške in mladostniške psihiatrije, nasilje, ne duševna motnja. A to dvoje ni nujno ločeno.

Kateri so prvi znaki, ki nas opozorijo, da ima otrok, mladostnik duševno motnjo?

To je zelo kompleksno vprašanje, lahko pa rečem, da je bistvo, rdeča nit sprememba v funkcioniranju otroka, mladostnika. Upad v psihosocialnem funkcioniranju, ki traja dlje časa, je eden izmed diagnostičnih kriterijev, da vemo, da ne gre le za prehodne stiske.

Recimo, da je otrok prej brez težav spal ali imel običajen apetit, bil dobro razpoložen večino časa, brez večjih težav hodil v šolo, na interesne dejavnosti, bil dobro vključen v družbo vrstnikov. Potem pa lahko na kateremkoli področju pride do pomembne spremembe. Denimo, da se je začel pretirano zapirati vase, v sobo, nima več stika z vrstniki, zavrača odhode v šolo, na treninge, ne spi ali pa ima obrnjen ritem spanja (čez dan spi, ponoči bedi), ima pretirano povečan ali pretirano zmanjšan apetit. Potreben je en »klicajček« v glavi, da ga začnemo malo bolj opazovati.

V splošnem pri pojavu duševnih motenj govorimo o biopsihosocialnem modelu, kar pomeni, da gre za preplet več različnih dejavnikov, kot so genetika, okolje, vzgoja itd. Zunanjih dejavnikov je kar veliko, to so npr. socialna izolacija, travma, zanemarjanje otroka, zloraba, doživljanje diskriminacije, revščina ali brezposelnost staršev, žalovanje, hud ali dolgo trajajoč stres, dolgotrajna bolezen, zloraba drog ali alkohola s strani staršev, doživljanje nasilja (tudi t. i. bullying).

Ti »signali« verjetno niso opazni samo v domačem okolju?

Če govorimo o spremembi v funkcioniranju, to ne pomeni, da so te spremembe vidne v samo domačem okolju. Tudi zato smo med epidemijo otroški in mladinski psihiatri opozarjali na posledice zapiranja vzgojno-izobraževalnih in drugih ustanov, ki lahko predstavljajo varovalni dejavnik za tiste otroke in mladostnike, ki nimajo najboljših družinskih razmer. Če se te ustanove zaprejo, ni potem nikogar drugega, ki bi lahko opozoril na njegov rizičen razvoj. Prva njihova pomembna vloga, če govorimo o duševnem zdravju, je, da pravočasno prepoznajo otroke s posebnimi potrebami, z določenimi primanjkljaji in starše usmerijo v ustrezno iskanje pomoči. Druga pomembna naloga pa bi lahko bila krepitev psihološke odpornosti. Poleg seveda vseh drugih nalog v izobraževalnem sistemu.

Kako pravilno pristopimo do otroka, mladostnika, da se še bolj ne zapre vase?

Če imajo starši ali skrbniki z njim dober odnos, da si zanj vzamejo več časa, npr. s pogovorom med sprehodom, in tako izvedo več, kaj se dogaja z njim. Če doma ni takšno okolje, imajo praviloma otroci, mladostniki v šoli, širši družini, na interesnih dejavnostih itd. vsaj enega odraslega, ki mu lahko zaupajo, ali ne nazadnje tudi vrstnika, ki lahko nato pove odraslemu, ki mu zaupa. Ne smemo pozabiti tudi na šolske svetovalne delavce, ki imajo pomembno vlogo. Če res ne more nikomur zaupati, obstajajo tudi anonimni telefoni (TOM telefon ipd.).

Kakšne so posledice epidemije v duševnem zdravju?

Žal število oziroma pogostost duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih narašča, v epidemiji se je ta trend še bolj razgalil. Na splošno zahodni svet opaža porast duševnih motenj, kar je verjetno povezano tudi z načinom življenja, spremembami vrednot, načinom delovanja družinske celice, odsotnostjo staršev, prioritetami v družbi ... V blaginji je več duševnih motenj, zato lahko govorimo tudi o tem, kako hitro in katere vse materialne dobrine so na voljo otrokom. Poleg omenjenega pa je stigma o duševnem zdravju še vedno dokaj globoko zasidrana v našem okolju, kar lahko vpliva na dostopnost naših služb. V zadnjem času se je tudi kompleksnost duševnih motenj spremenila.

V času epidemije in po njej imamo v obravnavi več otrok in mladostnikov z anksioznimi motnjami, depresivno simptomatiko, z znižano motivacijo za šolsko delo in aktivnosti na splošno, motnjami hranjenja ter pretirano rabo zaslonov.

Kam umeščate medvrstniško nasilje?

Tega ne gre povezovati z duševnimi motnjami, ampak z vedenjsko problematiko. To je nasilje, ne duševna motnja. Lahko pa na pojavnost duševne motnje pri nekom vpliva tudi izpostavljenost nasilju, tudi medvrstniškemu.

Vrste in oblike medvrstniškega nasilja se spreminjajo skozi čas. Včasih je bilo več verbalnega in fizičnega nasilja, čeprav je to še vedno prisotno. V večini primerov pa smo sedaj priča spletnemu nasilju, ki lahko tudi dlje časa ostane prikrito, hkrati pa je lahko dosti bolj nevarno in intenzivno. Spletno nasilje je lahko prisotno vsepovsod, na telefonu, socialnih omrežjih – in se žrtve nimajo kam umakniti. Hkrati marsikdo ne ve, ali se to lahko prijavi ali ne, kako se lahko ukrepa. Zelo spodbujamo otroke, mladostnike, da se nekomu zaupajo. Prej se ta krog nasilja razkrije, prej se lahko konča. In se konča.

Ampak vendarle – kakšne posledice ima tudi fizično nasilje ne samo za žrtev, ampak tudi za okolico?

Katerakoli oblika nasilja ima lahko za posledico tudi večjo verjetnost pojavnosti duševne motnje, od posttravmatske stresne motnje do anksiozno-depresivnih simptomov in tveganega razvoja osebnosti, samopoškodovalnega ter samomorilnega vedenja itd. Za posledicami pa ne trpi nujno samo žrtev, temveč tudi priče nasilja. Predvsem svetujem, da priče ali žrtve nasilja o tem z nekom spregovorijo, najbolje z odraslo osebo, ki ji zaupajo. Lahko pokličejo tudi na anonimni telefon. Prvi korak je po navadi najtežji, vendar so po mojih izkušnjah vsi nadaljnji koraki lažji in predvsem se krog nasilja samo na tak način lahko zaključi.

Kako navežemo stik z vašim centrom?

E-napotnico oziroma delovni nalog napiše pediater. Običajno je prvi pregled pri specialnem pedagogu, logopedu, psihologu ali kliničnem psihologu, da se sploh začne diagnostika. Na timskih sestankih se potem dogovorimo, ali in koga od drugih strokovnjakov bi bilo še smiselno vključiti. Ne delamo pa samo z otrokom, ampak vedno tudi s starši oziroma družino, z vrtci, šolami, CSD, vzgojnimi zavodi ... Veliko je povezovanja. Zdravimo pa z zdravili, besedami, našimi možgani (znanjem) in odnosom. Tako kot za vse motnje oz. bolezni tudi tu velja, da prej ko se prepoznajo, prej jih lahko začnemo zdraviti in boljši izid zdravljenja lahko pričakujemo.

Omenili ste, da je v blaginji več duševnih motenj. Kaj svetujete?

Kot je za telesno zdravje pomembna imunska odpornost, je za duševno zdravje pomembna psihološka odpornost. To je tisto, pri čemer lahko starši in okolje največ naredijo. Z zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja, ki preprečuje duševne težave v otroštvu, lahko naredimo največ. Polovica vseh duševnih motenj se začne do 14. leta starosti. Kar pomeni, da se najbolj splača investirati (tudi kot družbi) v duševno zdravje otrok in mladostnikov, saj bodo ti nekoč odrasli in krojili razvoj naše družbe.

V splošnem velja, da je pomembno vzpostaviti pravi odnos z otrokom. Tako tudi velja rek, da v prvih letih otrokovega leta starši sejejo žito, v času mladostništva in odrasle dobe pa žanjejo (bolj ali manj uspešno). Če se vrnem k psihološki odpornosti, lahko starši z njeno krepitvijo otroka do neke mere zaščitijo pred stresorji, na pojavnost teh v življenju pa večinoma ne moremo vplivati. Tako lahko starši krepijo razvoj samozavedanja, gradnjo samoregulacije, učijo veščine spopadanja s stresom in težkimi situacijami, povečujejo optimizem pri otroku, ojačajo socialno mrežo in krepijo močna področja pri otroku. Da se otrokom postavijo cilji, ki jim sledijo in ki so primerni za njihovo razvojno starost. Ko je otrok mlajši, je potrebna zunanja motivacija, ko postane mladostnik, motivacija postane notranja. Kar pomeni tudi, če rečem laično, da otroci nimajo preveč vsega in da ni vse samoumevno. Da vadijo tudi potrpežljivost in da se je za nekaj treba potruditi. To so dejavniki, pri katerih lahko veliko naredimo.