Haruki Murakami o teku

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 21. oktober 2011 / 06:00

V dneh, ko sem prebiral knjigo, o kateri pišem v nadaljevanju, sem skozi okno za ekranom mojega računalnika videval vsak dan več tekačev, zlasti čez konec tedna. Po njih se vidi, da se bliža tekaški finale tega leta, Ljubljanski maraton in drugi teki – to nedeljo, 23. oktobra. Prav zato sem predstavitev te knjige, ki je tekaška, načrtoval ravno za to objavo – za duhovno pripravo na Ljubljanski in siceršnji tek. Knjiga z naslovom O čem govorim, ko govorim o teku ni kak poljudni ali strokovni priročnik za tekače, temveč knjiga posebne vrste, knjižni esej, napisal ga je sloviti japonski pisatelj Haruki Murakami, v slovenščino ga je prevedel Aleksander Mermal. Zadnjič smo brali, da je bil pisatelj spet v najožjem izboru za Nobelovo nagrado za književnost, pri nas ga poznamo po romanih Norveški gozd, Kafka na obali in drugih delih, gotovo že nastaja tudi prevod romana 1Q84; v japonščini je izšel leta 2009 in po svetu že velja za pisateljev veliki met, čeprav angleški prevod izide šele v teh dneh.

No, porečete morda, v čem bi pa lahko bila povezava med tekom in pisanjem romanov? »Sam sem se o pisanju romanov največ naučil med vsakodnevnim jutranjim tekom. V naravnem smislu, v fizičnem smislu, v poslovnem smislu. Kje so skrajne meje mojih zmogljivosti? Koliko oddiha potrebujem in kje se začne nepotrebno počivanje? Do kod še sega krajšanje zgodbe zavoljo konsistentnosti in kje se začne pretirano krčenje? Do katere mere se je treba zavedati okolice navzven in do katere mere se je treba osredotočati na globine navznoter? Koliko lahko zaupam samemu sebi in kdaj moram podvomiti o svojih sposobnostih? Zdi se mi, da, če se ne bi takrat, ko sem se odločil postati pisatelj, odločil tudi za tek na dolge proge, bi bile stvari, ki sem jih do zdaj napisal, verjetno precej drugačne. Kako drugačne? Tega ne morem reči. A verjetno precej …« S temi besedami razmerje med tekom in pisanjem opredeli pisatelj sam. In doda: »Najdejo se ljudje, ki se takšnim, ki tečejo vsak dan, posmehujejo, češ da hočejo večno živeti. Ampak meni se zdi, da med ljudmi, ki tečejo, ni veliko takih, ki bi to počeli, ker bi hoteli dolgo živeti. Kvečjemu je, po mojem mnenju, večina takih, ki mislijo, da ni važno, kako dolgo živijo, ampak to, da v svojem življenju, kolikor ga bo, živijo čim bolj polno. Ni isto, če živiš deset let v prazno, ali deset let s točno določenim ciljem pred sabo, in mislim, da tek pripomore k temu, da imaš pred sabo cilj. Znotraj lastnih osebnih omejitev poskusiti čim koristneje izrabiti samega sebe, to je bistvo teka, in obenem metafora za življenje (in v mojem primeru za pisanje). Mislim, da bi se s tem strinjala večina tekačev.«

Pisatelj Murakami tudi kot tekač ni kar tako. Pretekel je že celo vrsto maratonov, njegovi prvi je bil iz Aten do Maratona, torej izvirni maraton v obratni smeri. Pretekel je tudi stokilometrski supermaraton, 23. junija 1996, v času 11 ur in 42 minut. Ko je bil kot tekač v krizi, teka ni opustil, ampak ga je dopolnil s triatlonom (plavanje, kolesarjenje, tek). In zakaj je sploh začel teči? »Kot novopečeni poklicni pisatelj sem bil kmalu soočen s prvo večjo težavo, to je z vzdrževanjem telesne kondicije. Že od nekdaj se je moje telo, če sem ga zanemarjal, hitro poredilo. Do tedaj sem vsak dan opravljal težja fizična dela /bil je lastnik bara in v njem opravljal vsa dela, op. M. N./ in sem svojo težo vzdrževal na nizki točki, ko pa sem začel vsak dan sedeti za mizo in pisati, se je moja fizična moč hitro zmanjšala in sem se zredil. Ker sem se moral osredotočati na delo, sem kmalu začel preveč kaditi. Na dan sem pokadil šestdeset cigaret. Moji prsti so porumeneli in vse telo mi je smrdelo po cigaretnem dimu. Kakorkoli gledaš, to ni moglo biti dobro zame. Če sem nameraval od takrat naprej živeti kot pisatelj, sem moral najti način za vzdrževanje svoje moči in teže …« Da je novopečeni tekač najprej nehal kaditi, je samoumevno.

Tek in pisanje imata tudi sicer veliko skupnega. V obeh primerih gre za neko enostavno in redoljubno, navzven dolgočasno in samotno početje. »Tek je imel veliko prednosti. Predvsem, nisem bil vsak dan odvisen od prijateljev ali znancev. Nisem potreboval posebne opreme ali priprav. Ni bilo treba hoditi na posebno igrišče. Dovolj je, da imaš primerne čevlje in cesto, pa lahko tečeš, kolikor ti srce poželi.« Podobno kot za začetek pisateljevanja po starem zadostujeta papir in svinčnik, po novem pa osebni računalnik. No, resnici na ljubo je treba tudi precej volje in discipline, pri obeh početjih. Razlika je predvsem v tem, da pri pisanju sediš, pri teku se pa giblješ. Kar se v primeru, da počneš oboje, prav posrečeno dopolnjuje.