Sneg

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 28. januar 2023 / 14:45

Pa smo ga dočakali. Meni je všeč, rada ga imam tudi v nižinah, ne le v gorah. Ker v nižinah sneži zelo poredko, je zame to praznik. Upam, da je praznik predvsem za otroke. Vse pa je danes drugače. Včasih, ko so bili otroci še majhni, je bil ves sneg okrog hiše in po travnikih poteptan, gradili smo igluje, snežake, bunkerje. Sedaj po zasneženem vrtu hodi le še pes. Ko se peljem mimo šol in vrtcev, so otroci zunaj in se igrajo na snegu. Ko se vozim med vasmi, ni več snežakov. Ali jih le jaz ne vidim več, ker jih sami več ne gradimo. Neka znanka mi je povedala: »Danes je snežilo. Šla sem na sprehod in zunaj je bilo zelo malo otrok. Le nekateri so pomagali staršem pri kidanju snega. Ali so res vsi noter ali na obveznostih, ki se otrokom začnejo že v vrtcih? Vsi sedijo pred televizijo ali na računalnikih, za knjigami.« Ne vem, ali otroci še poznajo občutek, ko se zanohta, ko so roke prezeble, in potem topel občutek, ki boli in peče in toplota pride nazaj v prste. Včasih smo šli ven takoj po šoli in smo tam ustvarjali do noči. Namenoma sem šla skozi vas in opazovala, če bom videla kje snežaka. Še so majhni otroci, snežakov pa ni veliko. Torej, občutka, ko se zanohta za prsti, gotovo otroci ne poznajo več. Danes je zimska oprema veliko boljša, nepremočljiva. Bivanje zunaj je omejeno. Tako mamljiva je elektronika in vse z njo povezano, da ukrade tudi praznične trenutke, ko je v nižinah zopet sneg. Včasih smo se vsi v osnovni šoli naučili smučati. Tečaji so bili na najbližjem hribu v vasi. Ni bilo žičnic, sneg smo teptali s smučmi, veselja je bilo res veliko. Danes ni več nujno obvezno ali potrebno, da se vsi naučijo smučanja. Snega na vaških hribih ni več, tečaji so zelo dragi, oprema še dražja. Smučat se podaš na urejeno smučišče. Ker tega ne počneš ves čas, vsak dan po šoli, ko greš lahko sam, to ni več tako pristno, ni rutine, ki jo opravljaš vsak dan, s sosedom, sošolcem. Odpelješ se na smučišče, morda petkrat, desetkrat v letu in to je to. Na smučišču je trak, otroci nič več ne teptajo, vse je organizirano in lepo urejeno. Vse je boljše in lepše, le veselja je manj. Snežakov je manj, dni in ur, preživetih na snegu, je manj. Zelo rada grem v tako zasnežene hribe. Seveda, varnost je na prvem mestu. V šoli smo imeli športni dan. Z dijaki bi se morali povzpeti na Ratitovec, pa smo zaradi razmer Ratitovec zamenjali s pohodom v Tamar. To res ni primerljivo. Sprehod v Tamar je kot božja pot, sneg pa je vseeno puhast, mehak, kristali se čudovito lesketajo, in če imaš srečo, ni vse takoj poteptano. Lahko celo malo gaziš v sveže zapadlem snegu. Pa mi zopet znanka prišepne: »Vsi drvijo v Tamar. Zakaj ne greš v Krnico? Le malo je dlje, pa je bistveno manj ljudi.«