Depresija se priplazi počasi

Besedilo: Mojca Šimenc
četrtek, 9. april 2009 / 06:00

Depresija je vedno pogostejša anksiozna motnja, ki nastane kot posledica kemičnega neravnovesja v možganih. O njej govorimo, ko so žalost, slabo razpoloženje, obup in strah prisotni v veliko večji meri in pogosteje kakor običajno - izjemno slabo počutje in nezadovoljstvo naj bi trajalo več kot dva tedna.

Depresija se lahko pojavi pri komur koli in v vseh življenjskih obdobjih, kljub temu pa za njo pogosteje zbolijo ženske in ljudje v starosti med 24. in 44. letom. Stanje depresije lahko nekdo doseže le enkrat ali nekajkrat v življenju, lahko pa depresija traja tudi več let in se stalno ponavlja.

Za nastanek pomembnih več dejavnikov

Vzrok za depresijo je navadno mešanica več dejavnikov – kemijskega neravnovesja, dednega zapisa in okolja. Kljub temu, da je dedno pogojena, je za njen razvoj potreben povod, ki je lahko kakršen koli. Ker se bolezen razvija postopoma, delimo njene dejavnike v tri skupine. V prvo spadajo travme, dogodki iz otroštva, pomembne osebne izgube in razne kronične telesne bolezni (rak, diabetes, nevrološka obolenja), ki so pomemben dejavnik za začeten razvoj bolezni. V drugo spadajo nenadni dogodki, ki nas hudo prizadenejo (ločitev, smrt bližnjega, prepiri, invalidnost …), in so prisotni tik pred pojavom depresije, ponavadi pa so tudi njeni povzročitelji. V tretji skupini so dogodki, ki stanje depresije vzdržujejo ali še stopnjujejo. To so npr. izguba službe, občutek osamljenosti ali pretirana tesnobnost. K temu pa veliko prispeva tudi dedni zapis. Kar 10–30 % ljudi z depresivno motnjo ima namreč prednike z enakimi težavami. Številne študije so pokazale, da imajo ljudje, ki bolehajo za depresijo, manjšo vsebnost živčnih prenašalcev (serotonin, noradrenalin, monoaminooksidaza ...), ti pa so tesno povezani s pojavom in razvojem bolezni.

Depresija človeka potisne na čustveno dno

Za depresijo so značilni nekateri specifični znaki, a se pojavljajo počasi, zato se pogosto zgodi, da jih zamenjamo z drugo boleznijo, ali pa jih sploh ne opazimo. Nekdo, ki trpi za depresivno motnjo, ima o sebi izredno negativno predstavo. Misli, da je ničvreden, da ni za 'nobeno rabo', da ga nihče ne mara in da je vse, kar počne, brez pomena. Pogosto sta prisotna tudi misel na smrt in samomor. Tak človek je čustveno povsem na dnu. Občutki jeze, osamljenosti, tesnobe, napetosti, pretirane žalosti in samopomilovanja, občutek krivde, potrtosti in otopelost so ponavadi njegovi edini občutki. Zato se depresivni ljudje kmalu začnejo tudi tako obnašati – zapirajo se vase, jokajo brez razloga, se umikajo v samoto in poležavajo, pogosto so prisotni tudi nespečnost, upad želje po spolnosti ter motnje spomina in pozornosti. Prisotni so tudi telesni znaki, kot so bolečine v križu in mišicah, glavobol, utrujenost, mravljinci, pomanjkanje energije in teka.

Depresija nujno potrebuje zdravljenje

Velik delež bolnikov beleži uspešno ozdravljenje, samo zdravljenje pa je odvisno od tipa in nivoja depresije. Prepričanje, da je bolezen ozdravljiva s trdno in močno voljo, drži v redkih primerih, ko gre za blago obliko. Takrat lahko pomaga že sam pogovor z zdravnikom ali psihiatrom, ponavadi pa to žal ni dovolj. Pri najhujših, kroničnih oblikah depresije so potrebna zdravila – t. i. antidepresivi. Ta zdravila zdravijo bolezenske spremembe v možganih ter v nasprotju s splošnim prepričanjem niso nevarna in ne povzročajo odvisnosti. Vrsto zdravila predpiše zdravnik, tako kot tudi odmerek in čas jemanja. Navadno nimajo stranskih učinkov, če pa že, so ti le prehodni (lahko se zgodi poslabšanje stanja za nekaj dni) in so večinoma blagi.