Kako se je Bor ponovno rodil

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 26. januar 2023 / 10:30

Odraščal je v družini, kjer sta bila oče in mama nasilna drug do drugega. Oče je občasno pomagal pri zidarskih delih, mama je bila »kronično bolna«, skrbeti bi morala za štiri otroke, a se ji ni izšlo.

Bor, najstarejši sin, pripoveduje: »Drug za drugim so sorojenci odhajali k rejnikom, doma sem kot najstarejši ostal sam. Živeli smo v stari hiši, zgrajeni okoli leta 1960. Podstreho in klet smo oddajali v najem bosanskim delavcem. Še sreča, da je pozimi delovala vsaj centralna kurjava! Podnajemnikov je bilo redkokdaj manj kot dvajset. V kleti so imeli svoje stranišče, če so se želeli okopati, so morali za vstop v edino kopalnico v hiši – plačati.

Pogosto smo bili brez elektrike, ker je mama 'pozabila' plačati račune. Dokler nisem bil star 16 let, ko sem se lahko uprl, je bilo moje telo polno podplutb, saj so me starši tepli za vsako figo, včasih kar tako, ker se jim nisem takoj umaknil izpred oči.

Če bi imel vsaj malo možnosti za učenje, bi bil najboljši v razredu. V šolo sem prihajal neprespan, smrdel sem po umazaniji, nisem imel domačih nalog, telovadbo sem zmeraj 'šprical', ker me je bilo sram, da bi sošolci videli sledi udarcev na mojem telesu. S CSD-ja je neka gospa občasno prišla v kontrolo, a se je za njen obisk mama lepo oblekla in jo pričakala v vrtni uti. Kljub številnim pritožbam iz šole je verjela mami, da me je težko 'krotiti'. Včasih se mi je zdelo, kot da bi ta gospa na tri otroke, ki so bili v reji, namenoma pozabila …«

Konec osmega razreda je Bor skupaj s še tremi sošolci oropal Makedonca, ki je na »placu« pred občino prodajal sadje, zelenjavo in pečen krompirček. Izkupiček je bil bolj boren, le nekaj tolarjev. Policisti so fante hitro izsledili. Borovega očeta je razganjalo od besa: pa ne zato, ker je sin kradel, temveč zato, ker je denar skrival pred njim.

»Če se ne bi nekateri podnajemniki zavzeli zame, ne vem, kako bi jo odnesel,« je nadaljeval Bor.

»Jeseni sem začel obiskovati poklicno šolo. Štipendij niti videl nisem, saj mi je oče ves denar pobral. Čeprav sem imel kar lepe ocene, sem se enkrat konec marca odločil, da tako ne gre več naprej. Po pouku sem s sošolci najprej zavil do bifeja, kjer smo se ga pošteno zapili. Pijače nisem bil vajen, omagal sem kar na stranišču, od koder so me pregnali pozno zvečer, ko so bife zaprli. Ves omotičen sem taval po ulicah, potem pa sem se postavil zraven ceste in dvignil palec. Šele enkrat po polnoči so mi ustavili zdomci, ki so se za velikonočne praznike vračali v južne kraje. Ko pa mi je med vožnjo postalo slabo, so me sredi ničesar vrgli iz avta.

Danilo se je že, ko mi je končno ustavil 'mlekar'. Že zarana je krožil od ene zbiralnice mleka do druge. Moje družbe se ni branil. V šali mi je povedal, da me je bil vesel zato, ker je ponoči zaradi krave, ki je povrgla telička, bolj slabo spal, pa se je bal, da bi ga za volanom, če bi bil sam, premagala utrujenost.

Beseda je dala besedo, zlagal sem se mu, da sem star že 18 let, da iščem službo in da me je zadnji delodajalec izkoriščal. Da bi bil bolj prepričljiv, sem mu tudi natvezel, da me je, če je le mogel, zasledoval in otipaval.

'Boš pa ženi pomagal v planinski koči, kamor gre za gospodinjo takoj po praznikih!' mi je predlagal.«

Ko ga je njegova Marjanca zagledala, je takoj vedela, da fant laže. Bil je tako droben, shiran, prestrašen in ubog, da niti približno ni mogel biti star 18 let! Nič mu ni rekla, le v kopalnico ga je poslala. Oblekla ga je v sinova oblačila. Tri desetletja je že gospodinjila v planinski koči, o ljudeh je njena duša vedela več, kot če bi imela deset diplom iz psihologije. Niti za trenutek je ni skrbelo, da je Bor kakšen nepridiprav, da ju bo z možem oropal ali jima naredil še kaj hujšega.

»Bil sem zelo priden, vsakega dela sem se lotil! Hvaležen sem ji bil za vsako lepo besedo. Včasih, ko me je pohvalila, so mi prišle solze v oči.

V kočo, kamor sva odšla takoj po veliki noči, sem ji pomagal pri pospravljanju, v kuhinji, skrbel sem za čistočo po treh sobah, v katerih so včasih prespali pohodniki. Marjanco je zelo skrbelo, da bo prišla inšpekcija in me ujela brez dokumentov. A se to na srečo ni zgodilo. Naučil sem se tudi kuhati, postal sem specialist za enolončnice in palačinke.

Dve leti sta minili kot blisk. V tem času sem se potegnil, v višino sem meril že več kot 186 centimetrov. Na moževo prigovarjanje me je Marjanca poslala na matični urad v občino, iz katere sem prihajal, da si uredim osebne dokumente. Nisem imel ne zdravstvene izkaznice ne osebne, ničesar. Postalo mi je pošteno vroče, ko sem že v sprejemni pisarni trčil ob žensko, ki je bila iz moje domači vasi. Poznal sem jo le na videz. Radovedno me je vprašala, po kaj sem prišel. Ne da bi razmišljal, mi je laž kar sama zletela z jezika: 'Denarnica mi je v hribih padla iz žepa. Nihče se ni javil, da jo je našel, zato potrebujem nove dokumente.'

Odpeljala me je do kolegice in ji kar sama naročila, kaj mora narediti.

Moji drugi mami Marjanci se moram zahvaliti, da sem danes takšen, kot sem. Na prste ene roke bi lahko preštel tiste, ki bi razcapanega in čudnega tujca sprejeli pod streho! Najstarejši sin mojih dobrotnikov me sicer ne mara, a to je že druga zgodba, o kateri ne bom govoril. Prava mama me včasih, ko ji zmanjka denarja, pokliče. Oče nikoli. V rednih stikih sem z mlajšo sestro, kje živita brata, ne vem. Partnerica me je lani zapustila, ostala mi je hčerka, ki jo imam neizmerno rad in bi zanjo dal vse, kar bi lahko. Svojo zgodbo sem povedal zato, ker sem ponosen, da mi je uspelo postati boljši, kot je bil moj oče.«