Bil je občutek, kot da sem doma

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. december 2022 / 11:24

»Decembra 2020 sem bila dolgo časa zelo bolna in medtem sem imela občutek, da se mi je zgodil neki notranji klic: popadla me je želja, da bi šla v Afriko,« zaneseno pove Žirovka Špela Vehar.

»Nisem vedela, zakaj me tako zelo vleče na Zanzibar, a ko sem stopila z letala, sem imela neki poseben občutek: zdelo se mi je, kot da sem prišla domov … Vse mi je bilo blizu. Rekla sem si: jaz bi pa tu živela,« pove Špela Vehar, ki je trenutno v domačih logih. Marca letos se je poročila s Tanzanijcem Patrickom, s katerim sta si dom postavila v Tangi v tej afriški državi. Špela je stara 33 let, njen mož jih ima 27. »V Žireh sem se počutila kot nekdo, ki ne spada zraven, nikoli se nisem z lokalnim življenjem tako poistovetila kot denimo moja sestra, pa ne da bi se počutila, kot da bi bila kaj več, ampak pač to ni bil moj 'vajb'. Malo sem bila v Ljubljani, malo na Primorskem, ampak nikoli si nisem rekla: o moj bog, kako se imam tu dobro. Ko sem stopila na afriška tla, me je v trenutku prešinilo: o moj bog, kako je pa tu dobro!« Tudi Patrick jo je videl táko. »Rekel mi je, kako se mu zdi zanimivo to, da sem bela, ampak hkrati njihova. Po mojem te duša pokliče … Eni se odzovejo klicu, večina ljudi pa ne – in živi z obžalovanji. Jaz zagotovo ne bom živela z obžalovanji.« Špela pravi, da ko je prvič prišla v Afriko na dopust, je tam doživela vrtinec čustev. »Ko sem spoznala lokalne ljudi, sem kar jokala, ko sem poslušala njihove zgodbe, se nisem čutila kot turistka, počutila sem se, kot da sem doma.«

Vrnila se je v Žiri, a jo je kmalu spet povleklo v Afriko

»Ko sem prišla domov, je bila prva stvar, ki sem jo doumela, ta, da se želim vrniti v Tanzanijo, da hočem nazaj na zemljo, kjer imam nerazrešene stvari.« Špela razmišlja, da se vse zgodi z namenom. Bistvo vsega, ko je odpotovala nazaj na afriško celino, je bilo, da nima načrta, kaj natančno se bo zgodilo. Vedela je, da gre raziskat, kaj jo tako vleče v ta konec sveta. Junija 2020 se je v Tanzanijo vrnila za tri mesece.

Spoznala je Patricka

Ko je bila takrat spet pod ekvatorjem, je spoznala bodočega moža Patricka. To se je zgodilo 27. junija 2020, mesec pred njenim rojstnim dnem. Šla je do hotela, kjer je bila nastanjena, mimo trgovinice z zapestnicami. »V njegovih očeh sem videla nekaj, kot da bi ga že kdaj videla, hipnotizirale so me. Čudno je bilo, streslo me je in zmedlo.« Odhitela je naprej, a ji ta pogled ni dal miru. Naslednji dan se je vrnila do trgovinice. Patricka, ki je prejšnji večer tam prodajal zapestnice in spominke, ni bilo. »Odhajala sem že, potem pa je ravno, kot mi je kasneje povedal, prihajal z zajtrka, me od daleč zagledal in tekel v trgovinico, da me ne bi zamudil ...« Pristopil je do nje, izmenjala sta si kontaktne podatke, kasneje sta se začela videvati …

»Najprej mu nisem povsem zaupala, ker je bil res zelo lep, veliko je 'beachboyev', jaz sem, tudi ko sva bila že skupaj, v strahu, da me bo le izkoristil, kar bežala od njega. Živela sva v mizerni sobi, kjer sva na istem mestu kuhala in spala, stranišče je bilo na štrbunk …« A Špela pravi, da je navkljub dvomom z veseljem okušala to življenje in tam so se jima s Patrickom dogajali prvi lepi trenutki. »Ko ti nekdo po dveh tednih poznanstva na roke opere spodnjice, veš, da je to to ...« A hkrati se je zaradi lastne negotovosti še vedno bala. »Ko me cel dan ni bilo doma, me je bilo strah, da bova končala … Tako sem bila zaljubljena vanj.« Špela pravi, da je v teh koncih veliko »romantičnega turizma«. »Dobiš fanta, pa ga moraš voziti na večerje, kot 'sugarmama' ... Midva sva bila v lokalni sobi. On mi je zelo hitro hotel dokazati, da ni prevarant. Peljal me je domov, me predstavil družini, mi pokazal svoj koledar, na katerem je imel napisane svoje cilje …« Potem ko sta se pogovorila, je bilo marsikaj drugače in čutila je, da je pravi zanjo.

Poroka in hiša

Tretjega marca letos sta se poročila, sama, na uradu v Tanzaniji. »Pogovarjala sva se, kje bova živela, kaj bova delala.« Zemljo sta kupila v Tangi (Tanga je hkrati ime najsevernejšega pristaniškega mesta Tanzanije na zahodu Indijskega oceana in glavno mesto regije Tanga. »Tam sva v treh mesecih postavila hišo, skupaj z zemljiščem naju je stala občutno manj, kot bi naju stala v Sloveniji, okrog 25 tisoč evrov.« Špela pove, da so Afričani drugačni ljudje kot Slovenci. »Mi veliko bolj planiramo, oni so bolj 'na horuk'. Ko sva delala hišo, so delavci narobe razumeli načrte in so delali kar neke stene, jaz sem se jezila, potem so spremenili … Nisem mu denimo mogla dopovedati, da jaz potrebujem veliko kuhinjo in veliko pultov, tega on preprosto ni razumel. No, na koncu se je vse uredilo,« pove v smehu.

Starši so ju že obiskali

»Oče in mati sta naju že obiskala letos poleti, imeli smo se super, šli smo na safari, po Tanzaniji, tudi na Zanzibar. Ko sta spoznala Patricka, sta videla, da je dober z mano. Z očetom sta se vozila okrog z motorjem, skupaj sta šla v mesto, za oba je bilo to lepo doživetje.« Špela razmišlja, da v Afriki vseeno drugače gledajo na to, ko otrok odide daleč od doma. »Hitreje odrastejo kot mi. Mi se 'cijazimo' po faksih, oni odidejo od doma pri 15, 16 letih, s trebuhom za kruhom, so prisiljeni odrasti.«

Kako gleda na afriško hrano kot prehranska strokovnjakinja

»Ogromno je sveže hrane, 99 odstotkov hrane kupiva na tržnici, redkokdaj kaj v trgovini … Pozna se, da je veliko sonca, korenčki so prav sladki, mango, ananas, avokado ... Kot prehranska svetovalka tam neizmerno uživam. Ne jedo salam, ker ni hladilnikov, tudi mlečnih izdelkov ne, sem in tja kupijo kaj fermentiranega, ampak jim ne naredi dobro.« Osnova prehranjevanja so riž, žitarice, stročnice, krompir z dodatkom sadja in zelenjave, malo mesa in rib.

Petek, 23. december

Špelin mož Patrick ta mesec prvič spoznava ženine rodne kraje. V Slovenijo je pripotoval v začetku decembra in s Špelo sta se odločila, da del svojega življenja predstavita tudi Žirovcem in širši javnosti. Špela mi pove, da se Patricku zdijo nadvse fascinantne naše hiše – pravi, da so »made professional«. »Zadnjič sem ga peljala na sneg in je užival kot majhen otrok in govoril, kako je lepo. Ga je pa po prihodu z Mrzlega vrha zeblo, zato je preostanek dneva raje preživel na toplem.« Evropa se mu zdi dobra za opravljanje posla in služenje denarja, se mu pa zdi, da so ljudje vedno videti napeti in v nekem hitenju. »Tukaj se ne usedejo kot mi in malo poklepetajo, tu vsi nekam hitijo. Rad imam Tanzanijo.« Špela in Patrick bosta v baru Top Caffe v Žireh v petek, 23. decembra, ob 18. uri na predavanju spregovorila o slovensko-afriških izkušnjah, po 21. uri pa bo sledilo še druženje v ritmih afriške glasbe.