Na Anjine besede vse sede

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 18. december 2022 / 07:05

To so besede nekdanjega likovnega urednika pri Mladinski knjigi Pavleta Učakarja o tem, kakšne ilustracije najbolj pristajajo knjižnim izdajam letošnje nagrajenke Prešernovega sklada, pesnice, pisateljice in pripovedovalke Anje Štefan. Razstava ilustracij v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, desetih vrhunskih ilustratork in ilustratorjev, ki so v preteklosti ustvarjali za njene knjige, ima naslov Že od jutra si prepevam. No, ta pa je prav Anjin.

Prisluhniti pesmicam, zgodbam, morda samo mislim, kadar jih pripoveduje Anja Štefan, je svojevrstno doživetje. En tak majhen praznik za misli in duha. Iskrive besede, jasni stavki in zgodbe, ki na skrivaj pobožajo, tako kot njena topla barva glasu. Ko pripovedovano vzamemo v roke zapisano v knjigo in dodatno oplemeniteno s podobami, ki so jih ustvarile naše vrhunske ilustratorke in ilustratorji, čarobnost v naša srca prenašajo tudi oči. Številno občinstvo je bilo pred dnevi v Galeriji Prešernovih nagrajencev na odprtju razstave ilustracij s podobami iz pesmi in zgodb, ki jih je v svoji pesniški in pisateljski karieri zapisala Anja Štefan, deležno obojega, lepe besede in čudovitih podob, slednjih tudi še naprej, vse do konca januarja prihodnje leto.

Besede in podobe živijo skupaj

Letos je Anja Štefan prejela nagrado Prešernovega sklada za literarno ustvarjalnost v zadnjih treh letih, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev (v njej je izbor iz zapuščine Milka Matičetovega), za slikano pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica.

»Od sončnega vzhoda, ves dan, do zahoda, ji delo je delo in hkrati svoboda,« je z besedami, ki jih je označila za njen pesniški avtoportret, Anjo Štefan v uvodu predstavila njena prijateljica, igralka in pisateljica Nataša Konc Lorenzutti. Da ji je bilo ukvarjanje z literaturo za otroke in mladino položeno že v zibko, je spomnila. Morda sploh ni naključje, da je bila rojena 2. aprila, tako kot Hans Christian Andersen, zaradi katerega vsako leto na ta dan zaznamujemo svetovni dan mladinske književnosti, ki se ji Anja posveča že skoraj tri desetletja. »Njene pesmice današnji 25-letniki znajo na pamet, saj so mnoge izmed njih ponarodele,« je povedala Nataša Konc Lorenzutti in dodala, da gre za mojstrico čistega, jasnega sloga pisanja, kar je še danes odlika vseh njenih del. V svojih pesmicah in zgodbicah ne pove niti preveč niti premalo, ampak ravno dovolj. To jo odlikuje tudi kot pripovedovalko in leta 1998 ustanoviteljico pripovedovalskega festivala, ki ga je vodila kar dvajset let.

Izjemno bogat je tudi njen knjižni opus, ki je izšel pri Mladinski knjigi. Likovni urednik tako rekoč vseh njenih knjižnih zbirk je bil do izpred leta, dveh Pavle Učakar, ki je v sodelovanju z vodjo galerije Markom Arnežem tudi postavil tokratno razstavo. »Še nikoli doslej nisem postavljal razstave pesnice ali pisateljice v povezavi z ilustratorji in moram reči, da je bila tokrat to izvrstna izkušnja,« je povedal; da se sicer pogosto najdejo ustvarjalni tandemi in se eden drugega držijo, ker si preprosto »pašejo na kožo«, Anja Štefan pa je doslej sodelovala z več avtorji različnih generacij. »Na začetku so njene knjige ilustrirale Ančka Gošnik Godec, Marjanca Jemec Božič in Jelka Reichman. Je rekla, da jih je vajena, ker je z njihovimi ilustracijami rasla v otroških letih. Nato je svoje sodelovanje razširila z Zvonkom Čohom, Marjanom Mančkom in drugimi. Gre za izvirne avtorje z izrazitim lastnim slogom in vsi na neki način širijo tudi njena literarna dela. Zven pesmi sicer vseskozi ostaja njen, hkrati pa so Anjina besedila izjemno odprta, da vsak ilustrator v njih lahko najde sebe. Na Anjina besedila vse sede, bi lahko dejal.«

Ena pesnica, deset ilustratorjev

V pritličju in prvem nadstropju galerije so na ogled vrhunske ilustracije – bodisi originalne bodisi v tehniki giclée print – desetih vrhunskih slovenskih ilustratorjev, ki so v skoraj tridesetih letih upodabljali številna besedila in zbirke, ki jih je pripravila Anja Štefan.

»Razstava je nekaj posebnega. Sama ne pomnim, da bi bila kdaj osrednja osebnost pesnica, okrog nje pa zbrani sami odlični ilustratorji in ilustratorke. Nisem vedela, da bo odprtje razstave tak praznik,« je povedala letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. »Imam tako srečo, da včasih kar traja, da se zavem vseh teh časti, ki padajo name, in se zato zgodi, da v prvem hipu sploh ne razumem prav dobro teh pobud, predlogov ali zasnov, kot je bilo to pri tej razstavi. Ko se stvar začne odvijati, pa se mi zdi, joj, koliko ilustracij bo na ogled zraven mojih pesmi in kako bo to super.« Ob tem je dodala, kako pomembno je sodelovanje med njo in ilustratorji, hkrati pa izrazila hvaležnost, da se lahko uči od njih, saj sta si svetova odraslih in otrok, čeprav se na prvi pogled ne zdi, vendarle zelo blizu. Svoje misli je kaj hitro ubesedila z nekaj svojimi pesmicami.

Pri postavljanju razstave je povsem zaupala Marku Arnežu in Pavletu Učakarju, ki vse njene knjige zelo dobro pozna, na moje presenečenje, kako ji uspe sodelovati s tako generacijsko in slogovno različnimi ilustratorji, pa je povedala, da s tem nima nobenih težav. »Zdi se mi, da se pogledamo bolj kot ljudje, ne po starosti ali stilu ilustriranja. Bistveno je, da začutiš, da je to nekaj, kar bi ti lahko bilo blizu. Včasih to začutim jaz, včasih so pogumne tudi moje urednice, recimo v zadnjem primeru pri Štirih črnih mravljicah Irena Matko Lukan in Tanja Komadina. Prav vesela sem njune izbire Tomaža Lavriča. Tu se je res zgodilo tisto, kar je omenil Pavle, da se ravno zaradi dveh tako različnih poetik domet knjige razširi. Nekaj je lahko zelo lirično, hkrati pa je z ilustracijo dodan humoren moment; ali pa nas na eni strani nekaj poboža, hkrati pa je zelo iskrivo v ilustraciji. To dopolnjevanje je dodaten 'plus' vsake knjige.«

In še mravljice od jutra do jutra

Letos jeseni je Anja Štefan napisala tudi prvo knjigo, ki je namenjena odraslim. Naslov ima Štiri črne mravljice. Anjine štiri mravljice so sicer v nekoliko drugačnih zgodbah in podobah že popotovale po svetu otroške domišljije, tokrat pa bodo njene – lahko bi rekli pesmi v prozi – bližje odraslim, čeprav jih na svoj način lahko razumejo tudi otroci. V vseh letih je nastalo več kot tristo zgodb, za knjigo pa jih je avtorica izbrala 81. Urednici sta, kot že zapisano, tokrat k sodelovanju povabili prav posebnega risarja – Tomaža Lavriča. Ni čudno, da je nastalo nekaj tako lepega in drobnega, hkrati pa takega, kar vedno znova vzamemo v roke.

»Vesela sem, da so bila besedila Tomažu dovolj všeč, da se je odločil za sodelovanje. V procesu nastajanja knjige se nisva niti slišala niti pisala, kako in kaj. Nisva bila v stiku, hkrati pa je vse potekalo z veliko naklonjenostjo obeh,« je o sodelovanju povedala »knjižna mati« štirih mravljic, ki so se menda pred leti pojavile povsem po naključju. »Mravljice so se mi začele pisati iz zelo iskrivih ženskih druženj. Štiri prijateljice smo se rade družile, prepletale in smo sčasoma šle vsaka svojo pot. No, v tej knjigi pa smo spet skupaj. Seveda pa so mravljičje zgodbice v nadaljevanju vzniknile tudi iz mojih različnih prebliskov. Doživljanj in opazovanj sveta. Pisale so se same, skozi misel, a s premislekom. Po drugi strani pa se mi je zdelo zanimivo njih poslušanje, zanimalo me je, kako zvenijo besede, ki sem jih izbirala pri pisanju, in kaj je tisto, kar se lahko nasloni nanje. So neke vrste pesmi v prozi.«