Poslovil se je Miha Baloh

Besedilo: Urška Peternel
Kategorija: Jesenice / sreda, 7. december 2022 / 09:09

Umrl je legendarni gledališki in filmski igralec Miha Baloh, tudi častni občan Jesenic.

Rodil se je 21. maja 1928 na Jesenicah v več kot tristo let stari hiši, ki je zadnja leta spet postala njegov dom. Rojen materi Minki Ravnikar in očetu Lovru Balohu je bil kot trimesečni dojenček prinešen k svoji stari mami v Dravlje. Stara mama Minka Ravnikar je za Miha skrbela vse do njegovih gimnazijskih let. Na Jesenice se je vračal samo v času počitnic. Šolanje na gimnaziji v Kranju je prekinila druga svetovna vojna. Miha se je vrnil v Dravlje in šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot štirinajstletnega fanta ga je motilo klerikalno draveljsko okolje, zato je pod vplivom narodnega heroja Franca Pokovca – Pokija in Staneta Kolmana postal aktivist OF in sodelavec NOB. Njegovo delovanje v akcijah OF ga je tako kompromitiralo pri italijanski okupacijski oblasti, da se je leta 1943 vrnil na Jesenice in se vpisal v vajeniško šolo. Tudi tu je navezal stike s somišljeniki in jeseni 1943 postal član SKOJ-a.

Povsem na novo je zaživel, ko je po koncu druge svetovne vojne odšel v Ljubljano. Vpisal se je v partizansko gimnazijo za Bežigradom, v kateri so se šolali borci in aktivisti NOB. V sezoni 1946/47 je že sodeloval v draveljskem prosvetnem društvu v vlogi Nečaka v igri Gospa ministrica avtorja Branislava Nušiča. Šolanje je nadaljeval na jeseniški gimnaziji. Bolj kot z učenjem pa se je ukvarjal s športom (smučanje, plavanje, tenis, nogomet) in gledališčem. V letih 1947/48 se je pojavil na odrskih deskah jeseniškega Sindikalnega gledališča. Strogi oče Lovro ni bil najbolj navdušen nad sinovo kariero igralca oziroma »glumača«, ker je bil to po njegovem mnenju manj primeren poklic. Toda Miha se je odpravil v Ljubljano in uspešno opravil sprejemni izpit na Akademiji za glasbo, režijo film in televizijo. Bil pa je navihan študent, zato je štipendijo prejemal samo prvo študijsko leto. Namesto da bi statiral v ljubljanski Drami, je sodeloval v jeseniškem amaterskem gledališču, za kar je dobil opomin Akademije. Leta 1952 so igralci tretje generacije diplomsko predstavo Margareta uprizorili tudi na četrtem mednarodnem tednu študentskih odrov v Erlangenu in z njo izjemno navdušili publiko in medije.

Po diplomi iz dramske igre je moral »odslužiti« štipendijo z enoletnim igranjem v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Leta 1953 je pričel igrati v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je bil več sezon najbolj zaposlen igralec. Petnajstega septembra 1955 se je v Ljubljani poročil z igralko Štefanijo Drolc. Po letu 1958 je sodeloval na Odru 57. Sledilo je igranje v Eksperimentalnem gledališču Glej v Ljubljani. Od leta 1961 naprej je veliko ustvarjal kot svobodni umetnik. Gledališki uspeh je dosegel predvsem v modernih komornih dramah. Pomembni vlogi sta bili Marko Barič v igri Brež tretjega režiserja M. Begovića in Gowan Stevens v igri Requiem za vlačugo režiserja W. Faulknerja.

Filmsko kariero pa je začel v letu 1956 z uprizoritvijo predstave Milana Begoviča Brez tretjega v režiji Jožeta Babiča. Prvo filmsko vlogo je imel v Svet na Kajžarju še v času študija. Po letu 1966 se je uveljavil tudi pri tujih producentih in filmarjih, npr. na avstrijski TV v komediji Leni, v nemških filmih o Winnetouju in francosko-zahodnonemško-avstrijski nadaljevanki Omer paša. Leta 1970 so posneli televizijski projekt Vodnik po Ljubljani z Balohom v glavni vlogi, ki pa še do danes ni bil prikazan filmski javnosti. Igral je v več kot 40 slovenskih, jugoslovanskih, francoskih, avstrijskih, nemških idr. filmih. Igral je tudi v domačih TV igrah in nadaljevankah. Postal je tudi sodelavec mariborskega in tržaškega radia ter ljubljanskega Vala 202. Po igranju v filmih je ponovno zaigral še na odrih ljubljanske Drame in celjskega gledališča.

Za vlogo kurirja v filmu Veselica je leta 1961 na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju prejel prvo nagrado Zlata arena. Dobil je tudi častno priznanje slovenskih filmskih delavcev, red dela z zlatim vencem, zlato vrtnico (vir: Obrazi slovenskih pokrajin).

Leta 2003 je prejel tudi naziv častnega občana Občine Jesenice, leta 2014 pa nagrado Društva slovenskih režiserjev Bert za življenjsko delo na področju filmske igre.