Biserna Stenovčeva

Šestdeseto obletnico poroke sta praznovala Elizabeta in Ferdinand Stenovec z Jame. V soboto sta zaobljube obnovila najprej na kranjskem magistratu, potem pa še v cerkvi v Mavčičah, ponovno poročno slavje pa se je nadaljevalo v Karantaniji na Drulovki.

Ferdinand ali po domače Nande Stenovec se je rodil 24. maja 1943 v Mavčičah kot drugi otrok očetu Ferdinandu in materi Julijani. Družbo so mu delali še trije bratje in štiri sestre. Ker starši takrat še niso imeli svojega doma, so se pogosto selili, dokler nista oče in mama v Prašah zgradila svoje hiše. Oče je bil pomožni delavec v gradbeništvu, mama pa je bila gospodinja, ki je skrbela za otroke in dom. Kot majhnega dečka ga je oče pogosto jemal s seboj, da mu je pomagal. »Ker pa je bilo treba poskrbeti tudi za hrano, smo skupaj z mamo pomagali na sosednji kmetiji, da smo si prislužili živež,« se spominja Ferdinand.

Po osnovni šoli se je zaposlil v tekstilni tovarni Inteks. Po dveh letih je poiskal novo delo v Colorju v Medvodah, kjer je tudi dočakal upokojitev. »Delo v tovarni je potekalo v treh ali štirih izmenah. Velikokrat je bilo težko in naporno. V mladosti to človek vse zmore,« pripoveduje. Pozimi, ko ni bilo toliko dela, je rad šel na plesne vaje. Tam je spoznal tudi bodočo ženo Elizabeto.

V velik ponos in notranje zadovoljstvo mu je dolgoletno članstvo pri gasilcih. »V gasilskem društvu so me prepoznali kot zanesljivega in odgovornega člana. Kmalu so mi dodelili funkcijo tajnika, kasneje pa poveljnika, ki sem jo opravljal kar trideset let. Še vedno sem aktiven veteran,« je ponosen. Mimogrede se pošali, da ima pravzaprav vsega skupaj 104 leta prostovoljnega gasilstva: 40 let je bil prostovoljni gasilec v Colorju, obenem pa še 64 let prostovoljni gasilec v PGD Mavčiče. Je pa trideset let opravljal tudi opravilo, ki ljudem ni ravno ljubo: izkopaval je jame za poslednji počitek. Z zanj tipičnim humorjem rad reče, da je opravljal »zaključna dela v zdravstvu«. Ko se je upokojil, se je vključil v moto društvo starodobnikov Kranj. Velika ljubezen Ferdinanda Stenovca so namreč prav motorji, saj jih ima v garažni zbirki kar deset.

Njegova soproga Elizabeta Matko se je rodila 11. aprila 1942 mami Mariji in očetu Matiji na drugem koncu Slovenije, v Odrancih v Prekmurju. Pri hiši je bilo deset otrok. »Ker ni bilo živeža za vsa usta, sem morala že pri devetih letih od doma. Služila sem v Muti pri Ljutomeru. Tam sem zaključila tudi osnovno šolo. Pri 18 letih sem prišla na Gorenjsko, v Praše, kot delavka v KŽK. Kar hitro sem se vključila v novo okolje. Pridružila sem se prostovoljnemu gasilskemu društvu v Mavčičah, kasneje pa tudi gasilski zvezi. Velika ljubezen do glasbe in petja me je opogumila, da sem se vključila v cerkveni pevski zbor v Mavčičah, kjer še vedno aktivno sodelujem.« Ima pa izredno rada tudi svoj zelenjavni vrt, ki je zanjo prava sprostitev.

Kot smo že omenili, sta se zakonca spoznala na plesnih vajah. Elizabeta je takrat ravno prišla na Gorenjsko. Poletje sta preživela skupaj in jeseni istega leta je sledila poroka. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Nande, Aleš, Monika in Klemen. Kmalu po rojstvu prvega otroka je moral Ferdinand na služenje obveznega vojaškega roka. Po vrnitvi domov sta z ženo kupila zemljo na Jami, kjer sta s skupnimi močmi zgradila hišo. Tu živita še danes. V veliko veselje jima je, ko ju obiščejo otroci, vnuki in pravnuki. V isti hiši z njima živi še hči Monika z družino, ki jima je v pomoč in podporo. Najstarejši sin Nande si je naredil hišo poleg domače, zelo lepe odnose pa imata tudi s sosedi. »Ata Nande gre vsak dan k 'Urha' kjer se možakarji zberejo in kakšno rečejo; mama Elizabeta, pa rada stopi do Svečanovih, da malo poklepeta,« še izvemo.