Do alkohola smo preveč strpni

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. september 2010 / 06:00

Najtežje je sam sebi priznati, da si alkoholik, pravi 39-letni D. P. iz Maribora, ki se je odločil premagati svojo odvisnost. Zato se je pred štirimi meseci pridružil komuni Skupnost Žarek na Bitnjah pri Bohinju. Trdno je odločen, da bo tokrat vztrajal in v življenju ne bo več spil niti kaplje alkohola.

Kako ste zašli v alkoholizem oziroma kako so se začele vaše težave s prekomernim pitjem?

»Najprej bi rad poudaril, da sam ne razlikujem med dovoljenimi in nedovoljenimi drogami. Alkohol, tablete, hrana – vse je lahko droga. Droge imajo posledice na vseh področjih življenja, saj se odražajo v socialnem, zasebnem in poslovnem življenju.«

Se vam zdi, da alkohol kot drogo kar malce zanemarjamo?

»Se strinjam, saj je lažje dostopen, obenem pa smo do pitja alkohola zelo strpni. Nič ni narobe, če človek pije, saj dobršen del populacije pije. Seveda gre večinoma za zmerne pivce, jaz pa žal nisem sodil med te.«

V družbi pogosto izpadeš celo nedružaben, če odkloniš ponujeno alkoholno pijačo …

»Zagotovo. Pri nas se vse proslavlja s pitjem – rojstvo, smrt, … Vedno se najde razlog. Da ne bo pomote, zavedam se, da ima človek vedno možnost, da odkloni pijačo. A sam sem se žal večkrat odločil, da jo bom sprejel.«

Kdaj ste potem ugotovili, da ste šli pri pitju predaleč?

»Dobrih 17 let nazaj se je začelo, zadnjih deset let pa je bilo res težko.«

Kaj to pomeni?

»Nisem bil ravno vsakodnevni pivec. Dva ali tri mesece recimo nisem nič pil, potem pa štirinajst dni skupaj, pa spet ne. Ampak to ni življenje.«

Kakšne posledice je imelo to na vaše življenje?

»To se je potem poznalo na partnerskih odnosih, šepati sem začel na službenem področju. Brez službe sicer nisem ostal, ampak slej kot prej bi se lahko zgodilo tudi to.«

Kakšno delo ste opravljali?

»Delal sem v novinarstvu ter v vzgoji in izobraževanju, pa tudi kot moderator na televiziji. Počasi svojega dela nisem mogel več opravljati tako, kot bi si želel. Ljudje so me opozarjali, ampak sam tega nisem hotel videti. Drugi so vsi prej opazili, da imam težave.«

Ste si dolgo zanikali, da imate težave z alkoholom?

»To spoznanje je bilo težko. Zelo rad recimo prebiram knjige in običajno vsako preberem do konca, tudi če me ne pritegne preveč, se že nekako 'prikopljem' do konca. Ko sem začel prebirati literaturo o tej tematiki in sem se v njej našel, sem knjigo zaprl in jo odnesel nazaj v knjižnico. Tudi kupljeno sem odložil na polico in jo potem čez nekaj časa spet vzel v roke, ker se pač najdeš v njej ... Zanikaš, saj da bi bil pijanec po domače, to pa že ne, to se meni ne more zgoditi.«

Kako je prekomerno pitje vplivalo na vašo partnersko zvezo?

»Partnerska zveza je razpadla zaradi alkohola, glede tega si ne delam več nobenih utvar. Ampak dolgo časa sem iskal vsa mogoča opravičila za to. Vedno so bili krivi drugi.«

Tudi za pitje?

»Tudi.«

Kje ste torej iskali krivce?

»Pri starših, partnerki in okolici nasploh. Za vsako stvar potem najdeš izgovor. Recimo, da me je kdo razjezil. Ampak ni problem v tistem, ki me je razjezil, ampak v meni, ker se nisem znal soočiti s tem, ampak je bilo lažje popiti kozarec vina ali piva oziroma dva, tri ...«

Kaj je pri vas pomenilo prekomerno pitje – kdaj je bilo preveč?

»Če ste vi zmerni pivec, jaz pa alkoholik, pomeni, da boste vi znali reči dovolj imam, ko boste spili kozarec katerekoli že pijače. Na zabavi pač nazdravite, spijete kozarec in konec. Sami veste, kolikšna je vaša mera.«

Ampak verjetno neko omejitev predstavlja tudi denar, saj alkoholne pijače niso poceni?

»Gotovo, sicer bi bilo mogoče še slabše. Ko pogledam nazaj, sem na neki način kompenziral eno z drugim – na eni strani deloholizem in na drugi strani alkoholizem. Dokler svojo razvijajočo se odvisnost še lahko prikrivaš z delom, je bilo v redu, ko pa ne zmoreš več, ko začne vplivati tudi na tvoje zdravje, počutje, razmišljanje … Postajal sem neodgovoren.«

Počasi se je torej poznalo tudi pri vašem delu.

»Seveda, zanemarjati sem začel svoje obveznosti. Do teh spoznanj sem prišel šele zdaj. Težko si je priznati, a na koncu vidiš, da so se stvari samo kopičile.«

Kdaj je bil potem tisti odločilen trenutek – sami pravite, da vas je okolica na to že dlje časa opozarjala, pa je niste upoštevali – da ste spoznali, da tako ne gre več?

»Najprej ti poskušajo dopovedati domači, a to ne pomeni nič. Grožnje ne pomagajo, jok ne pomaga … To se sicer sliši kruto, ampak dejansko je bilo tako. A to je kot bumerang, bolj ko odrivaš, bolj se ti vrača. Na neki točki, ko so se začele tudi zdravstvene težave ...«

Za kakšne zdravstvene težave je šlo?

»Domnevam, da je bil alkohol kriv tudi za kakšen epileptičen napad. Sicer k sreči nikoli ni bilo resnejših posledic, a včasih se je zgodilo, da sem šel nekam na pijačo, in niti ni bilo potrebno, da sem veliko spil, potem pa se nisem spomnil ničesar in sem se zbudil v bolnišnici, na opazovanju. To se je zgodilo štirikrat, potem pa sem se vprašal, ali mi je to potrebno. Obenem sem se začel spraševati, kaj s tem počnem drugim, kako staršem in partnerki ni prav nič prijetno, ko so jih klicali sredi noči.«

Tudi sami pri sebi ste torej začeli razmišljati o posledicah vašega pitja?

»Vidiš, da sicer sebi najbolj škoduješ, ampak poleg tega gorje povzročaš še vsem ostalim okoli sebe. Do tega moraš priti sam.«

Po kakšnih alkoholnih pijačah ste najpogosteje posegali?

»Ljudje imamo predstavo, da, če piješ pivo, pa to ni nič takega. Tudi sam sem namreč začel s pivom in dolgo časa vztrajal pri pivu. Ampak ko sem ugotovil, da nima več enakega učinka, sem nadaljeval z vinom. Po žganih pijačah nisem pogosto posegal, ker se po njih nisem dobro počutil. Ampak za mene ni razlike, alkohol je alkohol. Včasih se s kom pogovarjam in pravi, da je družba kriva, da se nekdo zapije. Ampak to ni res. Res pa je, da na koncu začneš iskati družbo, ki pije, pri čemer sem šel po družbeni lestvici vse bolj navzdol. Zato ne delam razlik med alkoholnimi pijačami, tako kot ne med marihuano in drugimi nedovoljenimi drogami. Veliko sem jih namreč spoznal, ki so začeli s 'travo' in končali na heroinu. Pa tudi take, ki so začeli s pivom ali vinom, tudi mlajše od mene, pa jih danes na žalost ni več med nami. Poznam celo šestnajstletnike, ki so postali odvisni od alkohola. Grozljivo.«

Kako prideš do tega, da si sam pri sebi rečeš, zdaj pa ne bom več pil?

»Imam tudi izkušnjo, ko sem si rekel, bom pa spil samo en kozarec. A če nisi zmerni pivec, nikoli ne ostaneš samo pri enem, in ti pomaga samo to, da rečeš konec je in živiš naprej.«

Kdaj se je to zgodilo pri vas?

»Že prej sem večkrat poskušal in sem bil trezen pol leta, pa skoraj leto dni. Potem pa sem spil kozarec piva, in sem bil v štirinajstih dneh na istem oziroma je bilo še slabše kot prej. V komuni sem zdaj štiri mesece.«

Je lažje, ko ste obkroženi z ljudmi, ki se spopadajo s podobnimi težavami?

»Zagotovo je težje doma, čeprav je prav tako mogoče. A če si ti v skupini, živiš z drugimi 24 ur na dan in drug drugemu postavljamo ogledalo. Nimaš se kam umakniti. Prej se mi je bilo lažje umakniti v alkohol, kot pa se soočiti s problemom. Tu pa se problema lotiš v srži in na neki način ga boš rešil. Sam ga mogoče ne bi, ker bi se odmaknil, a v odnosu do drugih fantov si 'prisiljen' v to. In ko ti nekaj uspe, si mogoče potem tudi v drugi podobni situaciji rečeš, da ne potrebuješ alkohola, da je stvari mogoče reševati tudi drugače.«

Vas še kdaj zamika, da bi kaj spili?

»Moram reči, da zdaj ne. Ker je alkohol v bistvu samo nek nadomestek, nikoli vzrok. To je samo način, da nekaj blažiš, nekaj potiskaš vase, ker ti daje lažne občutke sproščenosti in občutek, da nekaj rešiš, ko kaj spiješ.«

Menite, da se bo po bivanju v komuni težko vrniti v vsakdanje življenje, si najti službo …

»Za delo ne bo problema, če si priden, ga dobiš. Težje ga je tudi obdržati. Ne delam si utvar, ne bo vse postlano z rožicami. Tu si le v nekem varnem zavetju, življenje pa gre svojo pot. Vem, da ne bo lahko, a se bom trudil, da ne bom več na tak način reševal problemov, ko v bistvu sploh ni šlo za reševanje, ampak sem si samo mislil tako.«