Dober dan, šola (2)

"Ko se začne šola, je pa vsega konec."

Nikdar se ne bom strinjala s trditvijo, da je vsega konec, ko se začne šola. Pravzaprav se takrat šele začne veliko novega in zanimivega. S tem stavkom otroku vcepimo misel, da je šola nekaj odvečnega in so šolske obveznosti tiste, ki mu kradejo čas. Tako se otroci začnejo učiti iskanja bližnjic, namesto da bi jim pokazali veselje do znanja. Vse to se v odrasli dobi prenese na delo in na jamranje, ki je povezano s koncem študija ali dopusta. Samo počakaj, ko boš šel v službo … Oh, konec dopusta, spet grem na tlako … Le zakaj moramo v tej deželici priskutiti otrokom vse, kar je lepega. Šola je le delček v vsem življenju. Všeč mi je bila misel ravnatelja v naši šoli, ki jo je povedal prvi dan prvošolcem in njihovim staršem. Nekako takole sem jo slišala: »Šola vzgaja in izobražuje. Vzgoja je še bolj pomembna kot samo izobraževanje. Kajti, če nisi vzgojen, imaš težave običajno vse življenje. Izobrazbo pa lahko pridobiš na druge načine.« Zato je odgovornost staršev pri tem največja. Otroci delajo tisto, kar jim dopuščamo. V šoli preizkušajo meje na isti način kot doma. Ne more se otrok v šoli držati pravil, če se mu jih doma ni treba. Ker ne zamenja na vratih šole diskete v glavi, ker ni to tako enostavno. Zato bi rekla staršem, naj nehajo jamrati, še preden se je šola sploh dobro začela. Da je vsega konec, ko se začne šola. Konec je zato, če mi tako hočemo. Konec je zato, če je nam odveč spremljati otrokove obveznosti. Konec je zato, ker številni starši prevzamejo obveznosti na svoja ramena, namesto da bi jih dali otrokom. Konec je zato, ker se spremenimo v taksiste za dejavnosti, ne zaradi šole. Otroci imajo takšen odnos do šole, kot ga imamo starši. Nihče ne bo vsak dan vriskal, vsak bo kdaj malo jamral, nobenemu ne bo kar vse všeč. To je normalno in življenjsko. Ni pa v redu, če to postane način razmišljanja in postane jamranje navada. Ker potem je vse življenje en sam konec …