Bombo na Innsbruck, 23. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 17:35

Po nekajurnem trdem delu smo se pripravili za vrnitev v kasarno. Jaz sem pred tem vzel v mlinu prazno vrečo in si jo zataknil za opasač. Nisem je skušal skriti, čeprav bi bil to prav lahko storil. Vzel sem jo z namenom, da bi jo uporabili pri ribanju sobe, ko je bilo primerne krpe tako težko dobiti. Prav čudno, da sem »tatvino« vzel tako za lahko in niti pomislil nisem, kako so nam starešine vedno znova grozili z najstrožjimi kaznimi za vsako najmanjšo tatvino ob zračnem napadu. Že smo stali v vrsti za odhod. Vodeči podoficir nas je še preštel in pregledal. Pri tem je opazil mojo vrečo in me vprašal, kje sem jo dobil. V trenutku sem se tedaj zavedel teže svojega dejanja in sem se zlagal, da mi jo je na prošnjo dal gospodar. Moj odgovor ga ni zadovoljil. Odpeljal me je nazaj v mlin in tam poiskal gospodarja. Pokazal je name in vrečo ter vprašal, ali je on meni to dal. »Javohl,« je bil vprašani kratek. Meni je odlegla strašna skrb za mojo lahkomiselnost, ki bi mi bila tako lahko usodna. Gospodarju sem bil tako nepopisno hvaležen za njegovo »laž« in brez besed sem odšel s podoficirjem. Kadar sem pozneje videl ali uporabljal tisto žakljevino, mi je vselej v spominu vstalo celotno doživetje tistega dne. Brž po kosilu sem znova odšel v mesto. Bil sem namreč naročen pri zobozdravniku. Iz zamišljenosti me je kmalu prebudil močan hrup in vpitje. Kaj naj bi to bilo, sem bil radoveden. Vse mi je kmalu postalo jasno. Nekaj vojakov je po cesti vodilo peterico ameriških letalcev. Vsak je v naročju nesel povito svoje padalo. Bila je to posadka sestreljenega letala. Za vojaki se je valila množica meščanov, ki je vpila na ujete in jim grozila z vsem mogočim. Tudi ob cesti so se zbirali približno enako razpoloženi ljudje. Če ujetih »gangsterjev« ne bi varovali vojaki, bi jih razdražena množica prav gotovo linčala. Spričo vsega, kar so doživljali, je njihovo početje in razpoloženje mogoče celo razumeti. Saj v takih trenutkih v resnici niso bili sposobni presoditi, da so ujetniki za vse gorje tistega časa bili prav tako malo odgovorni kot sami meščani Innsbrucka …

Iz nemške vojske v domače gozdove

Glasenbach, kraj v predmestju Salzburga, je bil zadnja postaja na moji žalostni poti v službi nemškega vojaka. Po vsem tem, kar sem kot vojak doživel, slišal in spoznal, je v meni dokončno dozorel sklep, da ne smem in ne morem pa tudi nočem nadaljevati po poti, za katero so me dobrega pol leta pripravljali. Sam in mnogi drugi, ki nam je tujec namenil enako usodo, smo iskali poti in priložnosti, da bi se rešili osovražene sivozelene uniforme. Zadnje upanje nam je bila zakonita pravica vsakega nemškega vojaka, po kateri je pred odhodom na bojišče mogel vsaj za kratek čas obiskati svoje domače. Pa je propadlo tudi to upanje, ko nam je poveljujoči povedal, da za nas ta pravica ne velja. Moja in naša domovina da je »Banditenland« in zaradi »naše lastne varnosti nas ne morejo pustiti tja.« Iz mnogih izkušenj so pač vedeli, da bi se od doma le redkokateri vrnil, pa so zato ukrenili tako … Jaz pa se še vedno nisem sprijaznil s tako usodo. Delal sem načrt, ki naj bi mi omogočil pobeg. Ni bilo lahko, pred menoj je bila dolga pot in posledica neuspelega podviga bi bila samo ena …

(Se nadaljuje)