Če ni zapisano, se ni zgodilo

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Kranj / torek, 2. januar 2024 / 19:19

Matevž Oman je na kranjski občinski praznik postal častni občan Kranja. Ob obisku v njegovem domu v Stražišču dobimo vtis urejenosti, redoljubnosti in organiziranosti. Oman se vedno bolj zaveda, da je pustil velik pečat v kraju, kjer živi, in mnogo prispeval tudi h kranjski občini.

Matevža (Matka) Omana - Jaklčkovega se generacije osnovnošolcev spominjajo kot profesorja slovenščine in knjižničarja, je športnik in umetniška duša. Igral je v domačih predstavah, napisal kup knjig, glasil, zbornikov. Je poznavalec zgodovine, etnografije, rodoslovja, v sodelovanju z Gorenjskim muzejem je natanko popisal zgodovino sitarstva; je vojak, gasilec, ustanovitelj Prijateljev Jošta … Naštevanju, s čim vse se je ukvarjal, ni konca. »Odraščal sem s starim očetom in mamo, saj je mama pri 22 letih ostala sama z dvema majhnima otrokoma; leta 1941 je moj oče umrl v Auschwitzu.« Leta 1943 so 88 družin iz Stražišča preselili v Goričane v zbirno taborišče. »Majdičeva Marica nas je rešila. Uredila je, da so nas spustili in smo se lahko vrnili v Stražišče. Ko smo iz Goričan prišli nazaj v Stražišče, smo živeli v hiši, kjer je bil tudi nemški štab za Stražišče. Spominjam se, da smo bili večkrat lačni; in kakšno veselje je bilo, ko so nam Nemci kdaj podarili hlebček kruha, ker jim je mama posojala jedilni pribor.«

Njegova vrlina je vztrajnost

»V vsaki organizaciji, kamor sem prišel, sem bil od začetka do konca. Denimo v Partizanu Stražišče sem bil pionirček, mladinec, tekmovalec, vodnik, nato kot član odbora zadolžen za propagando, potem še predsednik. Za sabo imam sedemdeset let 'gasilerije', enajst let sem bil star, ko sem sem začel hoditi h gasilcem …« se spominja Oman. Prispevek k Stražišču in tudi Kranju so njegovi zapisi, ki so zbrani v glasilu Sitar, v Kranjskem zborniku, v knjižnih izdajah. V svojih publikacijah se je med drugim osredotočil na svojo rodbino, gasilce, rogiste in razvoj društva Prijatelji Jošta, katerega predsednik je bil deset let. Načrtuje, da bo v bližnji prihodnosti napisal tudi nekaj o gradnjah v Stražišču. »Ker sem bil učitelj, sem bil poleti dva meseca prost in sem pomagal sokrajanom graditi hiše. Vsega sem se priučil: zidati, 'šolati', kriviti železo … Sodeloval sem pri gradnji vsaj sto hiš.« Leta 1978 je na Jošta prinesel vpisno knjigo in se vpisal vanjo. Naslednji dan je bilo vpisov že deset, na koncu leta sto. »Imeli smo krasna praznovanja, novoletne zabave, maškarade, organizirali smo pohode, piknike, razne igre, kvize sem pripravljal, super smo se imeli,« se spominja.

Pišem za ljudi

»Ne želim, da nekdo nekaj v zvezi z mojim delom 'naklada' ali olepšuje, ampak naj pove tisto, kar sem naredil, kar sem zapisal. Vedno trdim, da če ni zapisano, ni bilo. Zdaj, ko sem že toliko star, ugotavljam, da je to pravzaprav poklon mojemu delu, da sem res nekaj zapisal, nekaj dobrega naredil, ker sem te stvari, ki sem jih izdajal, pisal za ljudi. S tem priznanjem sem se še izenačil z nekaterimi, ki so res za Kranj naredili nekaj dobrega. To me pa potem kar malo srh spreleti.« Matevž Oman razmišlja o preteklosti in prihodnosti: »Veste, do šestdesetega leta se človek ukvarja z drugimi stvarmi – s službo, stanovanjem, otroci rastejo. Potem pa začne premišljevati o prednikih, ga začne zanimati, kaj je bilo, kako so živeli, veliko stvari. Tu je doba digitalizacije, menim, da je to začetek konca. Ko bo umetna inteligenca spoznala, da prekaša človeka, človek ne bo več potreben. Takrat bo bolnica zelo prijetna, ker bo umetna inteligenca ugotovila, da ima človek toliko zdravstvenih napak v sebi, da se ne splača telesa obdržati in ga bo 'skenslala', ukinila.«