Zmagali so! 19. del

Samo glavne ceste so bile za silo očiščene. Okoli vojašnice so bile samo od vojakov izhojene ozke gazi. Po teh so vsak dan oficirji vodili novince skozi mestece na vaje. Vračali so se po isti poti. Tako tudi nekega dne. Skozi Landeck je korakala njihova četa. Oficir, ki jo je vodil, je zahteval pesem, koračnico. Nemško seveda. Nekateri v četi so znali peti, pa nemško niso hoteli. Nekateri, in teh je bila večina, niso znali; in tretji posamezniki so znali in bi tudi hoteli, pa sami niso mogli. Poskušali so, pa je pesem komaj začeta spet utihnila. Nekajkrat je oficir zahteval znova, nekajkrat so začeli, pa ni šlo. Potem je oni naročil slovensko pesem. Začudili so se in skoro niso mogli verjeti. Brez povelja je četa pospešila korak in iz sto grl je zadonela pesem Regiment po cesti gre … Pesem, katero so že njih očetje nekoč peli, tudi v nemških uniformah. Pa se je oficir brž domislil, da je to nemška vojska in se mora meščanom samo kot taka predstaviti. Kaj naj si sicer ti mislijo ob pogledu na može in fante, katerim se pod koraki trese nemška zemlja in katerih pesem odmeva visoko v gorah. Ti vojaki pa niso Nemci … Začeto pesem je brž ustavil. Zahteval je drugo, nemško. Če znate to, boste znali tudi Wir marširen … Pa je bilo vse tiho. Niti »ton«, ki je prej šel čez četo, kakor bi veter zapihal, se sedaj ni slišal. Zahtevo je komandir ponovil dvakrat, trikrat, pa se ni niti eden oglasil. Zanj je to bilo nekaj nezaslišanega, odkrit upor. »Četa stoj!« je sledilo povelje. Stal je pred četo kot razjarjena zver. Zavedajoč se upornosti, kakršne še ni doživel, je kričal, ukazoval, psoval in grozil. Nazadnje pa znova v vrsto in v korak. »Ein Lid!« Čakal pa je zaman, pesem se ni oglasila. Pa je komandir znal še marsikaj. Vse svoje znanje in izkušnje je pokazal in znova preizkušal nad uporno četo iz »Banditenlanda«. Iz vseh ukazov, iz oči in obraza mu je odsevala nepopisna jeza, sovraštvo in maščevalnost zaradi očitnega neuspeha. Daleč naokrog je bil visok sneg steptan prav do prsti. Vsem je izpod plinskih mask curkoma lil znoj. Debele zimske obleke so bile premočene do kože. Krvaveče roke so na snegu puščale žalostne sledove »vežbanja« tistega dne. Povratek v vojašnico in kosilo je bilo z veliko zamudo. Premočeni in do smrti izmučeni vojaki so molče posedli k mizam. Kljub lakoti jim kosilo ni teknilo. Brž po kosilu pa so desetarji z oglušujočim brlizganjem in vpitjem četo znova spravili v zbor na določeno mesto. Razvrščeni v obliki odprtega pravokotnika so nato čakali tam. Vsem premočenim jim je mraz pretresal kosti, vendar čakanja ni hotelo biti konec. Radovedni, čemu naj bi bil ta nenadni zbor ob tej nenavadni uri, so se nestrpno in vprašujoče pogledovali med seboj. Spričo vsega, kar so doživeli dopoldne, niso pričakovali nič dobrega. Toda, kaj vendar? Končno je le prišel špis, kot se je imenoval podoficir iz četne pisarne. Drzno in samozavestno, kot je to znal samo pravi nemški vojak, je stopil pred četo. Posebej je opozoril zbrane, naj ga dobro poslušajo in si zapomnijo tisto, kar jim bo prebral. Potem je z glasom in zavestjo, da stoji kot vsemogočen pred ljudmi, ki mu morajo biti brezpogojno poslušni, začel: »Od danes dalje prepovedujem vojakom slovensko govoriti, peti in pisati pisma. Tukaj je Nemčija, nemška vojska in ta govori samo nemško! Opozarjam in zahtevam, da se mora ta naredba natančno izpolnjevati. Vsi starešine so za izvršitev osebno odgovorni!« Podpisan hauptman. V četi je tedaj sumljivo završalo. Vsemu, kar se je zgodilo dopoldne, je bil sedaj dodan nov, še hujši udarec. Tega niso mogli več preboleti. Razočaranje, užaljen ponos, sovraštvo in vse podobno, ki je bilo doslej nasilno prikrito, se je iz sto src izlilo brez besed. Samo šum se je slišal, kot ob prihajajoči nevihti. Ravne vrste vojakov so se razmaknile. Med njimi je zavrelo. Špis je za korak odstopil. »Kaj to pomeni?!« je razburjen kriknil, skoro nevede in nehote. Ni dobil odgovora, le vojaki so se mu nevarno bližali … »Na svoja mesta!« je ves besen zaklical. Ob tem pa so se mu noge tresle. Njegovo povelje je ostalo brez uspeha. Nihče se ni pomaknil nazaj. Vse je bilo tiho. Bil je v resnici sumljiv in nevaren molk. Prekinil ga je špis sam. »Ste mar užaljeni radi te odredbe?« »Da, tako je!«, so oni odgovorili kot v zboru. »Zakaj?« »Ker je to jezik, ki me ga je mati učila in ki ga bom govoril, dokler bom živ!«