Parašportnik Matej Arh (2)

Mateju Arhu se je nesreča pripetila januarja 2017. Star je bil komaj 23 let, v življenjski plezalni formi. Poleti leta 2016 je bil na plezalni odpravi v Peruju. Tudi v zimo je vstopil dobro pripravljen. Bil je absolvent, časa za svoj najljubši hobi je imel dovolj. A zgodilo se mu je ravno pri plezanju po zaledenelem slapu Lucifer v Gozdu - Martuljku, ko se je pod njim odlomil kos ledu. Padal je okrog štirideset metrov, na srečo sta ga nato s pomočjo varovalne vrvi ujela soplezalca, ga spustila na zaledenelo polico in tako preprečila najhujše.

»Vsega se še dobro spomnim. Mišljeno je bilo, da gremo samo malo plezat, bolj na hitro, saj sem imel popoldan še obveznosti. Preplezal sem čez težji del, nato sem hotel malo pohiteti in se je zgodilo. Premalo sem bil oblečen, premočilo mi je in sem želel priti čim hitreje na suho. Led se je odlomil. Med padanjem sem priletel na noge, ki so zdržale, ne pa tudi hrbtenica. Eno vretence se je zlomilo, dve sta počili, obvisel sem na vrvi. Takoj sem vedel, da je nekaj hudo narobe. Bolečine takoj na začetku sicer niso bile tako hude, nisem pa mogel premikati nog. Reševanje je trajalo kar nekaj časa. Prepeljali so me v bolnišnico v Ljubljano, kjer so me morali najprej nekaj ur segrevati na 37 stopinj, saj sem bil podhlajen. Sledila je prva operacija, nekaj dni kasneje še druga. Dobil sem umetno vretence. Približno sem vedel, kaj se dogaja, nihče pa ni želel karkoli napovedovati. Diagnoza je bila delna okvara hrbtenjače,« je opisal nesrečo in dogajanje po njej. Ko se je zbudil po operaciji zlomljenega vretenca, ga je ob postelji že čakal invalidski voziček. »Medicinski tehnik mi je poleg tega na posteljo dal revijo Paraplegik. Res ni bilo primerno,« se spominja.

Bilo mu je vse prej kot lahko, pot nazaj v normalne živ­ljenjske tirnice sta mu, kot pravi, olajšali trma in velika podpora družine. »Na začetku je bilo res hudo. Sem se pa hitro sprijaznil, si rekel, da slabše enostavno ne bo in da se hočem še kdaj ukvarjati s športom, plezati. Kriza seveda je, a tudi ko si v takšni situaciji, se moraš odločiti. Napovedi niso bile obetavne, brez invalidskega vozička naj ne bi šlo. Nisem obupal. Videl sem, da karkoli bom delal, bo šlo samo na bolje. To je dobro. Dosti parašportnikov, ki jih sedaj poznam iz plezanja in tudi sicer, ima diagnoze, kot je na primer multipla skleroza, kjer na bolje ne gre več,« pojasnjuje.

Naredil je velik napredek, ki ga sedaj ne pričakuje več. »Telo se navadi na novo stanje, človek pa najde načine, da iz tega naredi največ. Če bi po nesreči vedel, da bom lahko počel toliko stvari, kot jih počnem danes, takoj podpišem. Ne morem sicer teči in normalno hoditi, grem pa lahko na električno kolo in skupaj s prijatelji prekolesarim številne poti. Imam najširša pedala in najmehkejše čevlje, kar se jih da dobiti. Ukvarjam se tudi s košarko in rokometom na vozičkih in s plezanjem. Po hiši hodim s preprijemanjem, za drugje pa uporabljam invalidski voziček, saj je bolj praktično,« še pove. Kmalu po nesreči in rehabilitaciji, ki je zaključena, je postal parašportnik – in to zelo uspešen. (Se nadaljuje)