Kranj, likovno mesto
Mesec oktober je v Kranju že enajsto leto rezerviran za Mednarodni festival likovne umetnosti. To je tisti čas v letu, ko mestno jedro s svojimi, letos 14 razstavišči postane največja galerija v državi. Kako bogata je ta »likovna njiva«, pove podatek, da je na področju, velikem kakšna dva hektara, na ogled nekaj več kot tristo izbranih likovnih del 98 umetnic in umetnikov iz dvajsetih držav. Tema letošnjega festivala Ecce Homo – Figura v novi realnosti v prvi plan postavlja človeško figuro, z njo človeka – naj ga opazujemo od zunaj ali vstopamo v njegovo notranjost – in človeštvo nasploh. Kdo smo, od kod prihajamo, kaj se dogaja z nami in kam gremo? Veličini teme primerno je na ogled tudi širok izbor likovnih nagovorov, umetniki svoja razmišljanja predstavljajo skozi različne medije, ki imajo svojo osnovo v likovnem: slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi, videu, stripu, ilustraciji, inštalaciji, tudi unikatnem oblikovanju.
Kaj taka manifestacija prinaša mestu? Festival ne oživlja le mestnega jedra in vanj pripelje obiskovalce, jim ponuja obilico vizualnih užitkov in mnoge morda celo izobražuje v umetnosti, festival tudi povezuje kreativne sile v mestu, daje umetnikom možnost za predstavljanje ter hkrati kranjskim, gorenjskim in slovenskim ustvarjalcem odpira vrata do povezav v mednarodnem prostoru. Po desetih letih je gorenjski Primorec slikar Klavdij Tutta, idejni pobudnik in vsa leta tudi tisti, ki je festival znal ohraniti v dobri kondiciji, krmilo festivala predal mlajši kolegici iz Likovnega društva Kranj, kiparki Martini Marenčič. V tem smislu je morda letošnji festival prelomen, a nič manj kot je bil pred desetimi leti, ko ga je ta neumorni bard slovenske likovne umetnosti s svojo vztrajnostjo, povezovalnostjo in neizmerno organizacijsko močjo ustanovil. Festival ni nastal od zgoraj – nasprotno, ustvarili so ga umetniki sami. Ali kot je pred dnevi v uvodu v festival dejal kipar Zoran Poznič, predsednik ZDSLU in nekdanji minister za kulturo: kranjski festival je vrhunski vsakoletni praznik vizualne kulture, ki se zgodi lahko le, če ljudje, ki imajo interes, znajo stopiti skupaj in če njihove ideje podpira tudi lokalna skupnost. V Kranju lahko potrdimo interes občine, a festival v tako velikem obsegu v okviru razpoložljivega proračuna zagotovo ne bi uspeval brez ekipe nekaj entuziastov domačega društva, ki s svojim prostovoljnim delom sodeluje v vsakoletni akciji.
Zato: ne le Beneški bienale, Documenta v Kasslu in mnogi svetovno znani veliki festivali, likovna umetnost v oktobru vabi v Kranj. Festival je mnogo manjši kot tisti velikih bratov, a je bržkone srce tistih, ki ga delajo, toliko večje.