Na železniški postaji Soteska, 17. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / / 14:11

K sreči se nikomur od ljudi ni zgodilo nič hudega. Zahtevali so takoj še drug pomožni vlak, ki pa bo moral priti iz Beljaka. Na Jesenicah so ljudje brž zvedeli za dogodek v Soteski. S prvim potniškim vlakom se je pripeljalo veliko radovednežev, ki so večidel privoščili, da se je vse to zgodilo. Gotovo pa niso pričakovali, kar se je zgodilo potem. Policija je namreč vsem moškim pobrala osebne izkaznice in jim ukazala pomagati pri razrešitvi položaja na progi. Šele po tem, ko bo delo opravljeno, bodo izkaznice dobili vrnjene in bodo lahko po svoje odšli. Kmalu je dospel tudi vlak iz Beljaka, z njim številna ekipa posebej usposobljenih delavcev. Na težko dostopnem kraju med cesto in Savo so si mogli prav malo pomagati z mehanizacijo. Večidel so uporabljali samo primitivne pripomočke in človeško silo. Posebej se nobeden od tistih radovednežev ni dolgočasil. Celo jaz, ki sem v železniški uniformi pozneje prinesel signale za zavarovanje proge, sem se komaj izvlekel. Ker sem že dobil zamenjavo in ker proti Jesenicam ni vozil noben vlak, sem jo kar peš po bližnjicah mahnil proti domu. Šele pozno popoldne so bila vozila znova utirjena in proga urejena za promet vlakov. Takrat so policaji lastnikom razdelili prej odvzete izkaznice in jim dovolili oditi. Za vožnjo nazaj na Jesenice jim kart tokrat ni bilo treba kupiti, saj so si jih trdo zaslužili. Tisto radovednost in privoščljivost pa so si tudi dobro zapomnili.

Božič 1943

Ni mi bilo dano v letu 1943 doma dočakati božičnega miru. Že več let je v svetu divjala vojna, kakršne svet doslej ne pomni. In prav za Božič me je znova potegnila v svoj vrtinec. Skupaj z nekaterimi znanci smo dospeli v Landec na Tirolskem. Brž smo dobili vojaške uniforme. Sram me je bilo, ko sem to oblekel. Posebno sem se zamislil ob napisu na zaponki opasača »Gott mit uns« (»Bog z nami«). Na dan pred Božičem smo v kasarni imeli zbor (»Apel«). Ko je bilo vse službeno končano, nas je četni komandir vprašal, če želi kdo na Božič iti v cerkev. Dvignili smo roke. Potem je hotel vedeti še, če kdo ne mara iti v cerkev. Samo eden je dvignil roko. Na vprašanje, kakšne vere je ta, je povedal, da je sicer katolik, da pa ne veruje in v cerkev ne hodi več. »Prav lep katolik si ti,« je slišal namesto pričakovane pohvale. Na sam Božič smo se ob pol devetih zbrali, vsi umiti, obriti, v zlikanih hlačah, pološčenih čevljih. Prvo, kar je komandir vprašal, je bilo, kje je tisti, ki ne mara k maši. Pa je tudi ta bil v zboru. Komandir ga je poklical k sebi in mu naročil, naj se vrne v barako in naj do naše vrnitve poriba sobo. Bo prišel pogledat … Vsi drugi smo odšli v župno cerkev. Bilo nas je nekaj čez sto, razen nekaj izjem sami Slovenci. Lepa cerkev je bila vsa v črnem. Saj ga skoro ni bilo več, ki bi po treh letih vojne ne žaloval za katerim svojih dragih. Večidel so bile ženske in otroci, pa nekaj starčkov. Ko je duhovnik pristopil k oltarju, so se na koru oglasile orgle. Po nekaj uvodnih akordih so pevci zapeli tisto lepo, vsemu svetu znano »Štile Nacht, heilige Nacht …« Orgelske piščali so povsem preglasile šibki, skoraj samo ženski pevski zbor. Tedaj pa smo poprijeli mi, slovenski fantje. »Sveta noč, blažena noč!« Iz sto grl, glasno in pogumno, pa bolj kot kdajkoli doživeto. Po odpeti prvi kitici so na koru ostale glasne samo še orgle. Zbor je utihnil in v nemški cerkvi je donela slovenska pesem. Ob njej smo mi in z nami tudi domačini še kako razumeli svetonočno voščilo in prošnjo, naj bi novorojeni Kristus že skoraj svetu podelil mir, ki so ga v sveti noči oznanjali angeli na betlehemskih poljanah … V kasarno smo se vrnili srečni in hvaležni za doživetje, kakršnega bi doma v domači cerkvi prav gotovo ne premogli. Iz cerkve smo se vrnili v poribano sobo. Tisti Božič je bil potem tudi v kasarni praznik.

Zmagali so!

»Landeck«, ta napis na postajni zgradbi je bilo prvo, kar je vsakomur padlo v oči, ko se je vlak ustavil in so spremljevalci ukazali izstopiti. Z neizmerno bolečimi občutki v srcu, težkih korakov, se je potem kolona ljudi pomikala po poti iz železniške postaje proti vojašnici. Bili so v koloni možje zrelih let, potem krepki fantje, pa tudi mladeniči, še skoro otroci. Nekateri so bili obloženi s kovčki, drugi so nosili skromne zavitke, mnogi pa so bili čisto praznih rok. Ti slednji niso imeli časa, da bi si karkoli pripravili na to nepričakovano pot. Saj se niso mogli niti posloviti od svojih dragih domačih. (Se nadaljuje)