Ohranjajo spomin na pesnika

V Kulturnem središču Stare Žiri so pred časom pripravili predstavitev knjige Pesmi Antona Žaklja s psevdonimom Rodoljub Ledinski. Bil je Prešernov sodobnik in ga danes prištevajo v krog najboljših pesnikov tistega časa.

Anton Žakelj oziroma Domoljub Ledinski je živel in ustvarjal v času Prešerna, a čeprav ga danes strokovnjaki prištevajo med najboljše pesnike tistega časa, so šele 154 let po njegovi smrti pesmi, ki jih je pisal, zbrali v knjigi. Knjigo sta uredili Marija Stanonik in Marija Velikonja. Slednja je že pred časom poskrbela, da se je zbrala skupina vaščanov Ledin, ki je ohranjala spomin na rojaka in raziskovala njegovo delo, kar je preraslo v Kulturno društvo (KD) Rodoljub Ledinski. Najprej so o njem pripravili več razstav, a bolj ko so odkrivali pesnika in njegovo življenje, bolj so bili navdušeni in tako do ideje, da njegove pesmi izdajo v knjigi, ni bilo več daleč, je poudarila koordinatorica projekta Ivica Šemrov. Ker so Ledine, rojstni kraj Antona Žaklja, v tistem času sodile v žirovsko župnijo in občino, pa ga imajo Žirovci tudi za nekoliko svojega pesnika.

V knjigi so tako zbrali avtorske pesmi Antona Žaklja in njihove razlage ter tudi narodne pesmi, ki jih je zapisoval. »Njegova mama je bila znana ljudska pevka in je zelo vplivala na sina. Pripovedovala mu je pesmi, ki jih je zapisal v sedmih zvezkih, a v arhivu se je ohranil zgolj en,« je spomnila Marija Velikonja. Pesnika sicer označujejo kot razgledanega, radoživega, vedoželjnega in kritičnega esteta, ki se je vedno znova vračal k naravi. »V časih, ko je obiskoval srednjo šolo in semenišče, je imel okrog sebe izjemne ljudi, ki so v Ljubljano prihajali iz vseh dežel monarhije, da bi zbirali ljudsko narodno blago. V ta čas sodijo začetki spodbujanja slovenstva.« Potem pa ga je Ljubljanska nadškofija po besedah Marije Velikonja nenadoma poslala v Gradec pri Podzemlju v Beli krajini, kjer je na gradu barona Gušiča delal kot domači učitelj baronovih otrok. Kot duhovnik je kasneje služboval po različnih župnijah na Dolenjskem. »Ob spoznavanju preprostih ljudi se je vživljal v njihova življenja in tako so nastale njegove zelo čustvene pesmi. Je mojster prav pripovedne pesmi,« je poudarila Marija Velikonja in dodala, da je obenem zelo občudoval svojega sodobnika, pesnika Franceta Prešerna, zlasti njegove sonete. Tudi sam je napisal več kot trideset sonetov, večina jih govori o slovenstvu. »S Prešernom sta si bila blizu tudi po vsebini. Kolega Jože Faganel je njegovo pesem Živa roža primerjal s Prešernovo Nezakonsko materjo in po njegovem mnenju Živa roža daleč presega Prešernovo pesem, saj se Žakelj veliko bolj vživi v nezakonsko mater.« Marija Velikonja je ob predstavitvi pesmi Rodoljuba Ledinskega še spomnila, da je imel pesnik nad sabo dve cenzuri, poleg državne – živel je v času Avstro-Ogrske, »ječe narodov« – tudi znotraj cerkve. Tako je sicer že takrat objavljal svoje pesmi v Kmetijskih in rokodelskih novicah, a ne ljubezenskih. Marija Stanonik je zato posebno poglavje v knjigi namenila prav njegovim ljubezenskim pesmim, ki so tokrat prvič objavljene. Žakelj je poleg tega zapisoval tudi ljudske pesmi, ki jih je objavljal v Kranjski čbelici.

Pesniku so na pobudo ledinskega župnika Janka Žagarja že leta 1953 odkrili spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Ledinah. »Osrednji govorec je bil takrat literarni zgodovinar Ivan Grafenauer, ki je Žaklja že opisal v enem od svojih del. Ob njem je govoril tudi pisatelj Etbin Kristan. Torej so že takrat razumeli, da pesnik nekaj pomeni med Slovenci,« je še poudarila Marija Velikonja. Na predstavitvi v Žireh je nekaj pesmi iz knjige prebral igralec Pavle Ravnohrib.