Tanja odgovarja

Besedilo: Tanja Dolinšek
Kategorija: Nasveti / sreda, 28. september 2022 / 14:58

»Prihodnost«

Vidim, da se ljudje obračajo na vas, pa vam pišem tudi jaz. Imam 55 let in po izgorelosti, iz katere sem se že skoraj izvlekla, ne vem več, kako naprej. Partnerja trenutno nimam, otrok je na svojem. Prihodnost se mi zdi pusta in brez smisla. Bom v življenju še srečna?

Spoštovani, izgorelost je bila vaš opomin, da nečesa v življenju ne počnete pravilno. Kot pravijo, je vsaka slaba stvar za nekaj dobra – in v vašem primeru je bil to opomnik, sicer res močan in hud, da nekaj pri vas oziroma v vašem življenju ni v redu. Videti je, da ste izgorelost res v glavnem že prebrodili, toda zdaj se kaže tista resnica, ki jo omenja veliko ljudi. Kako naprej? Z boleznijo ste pridobili zelo veliko, saj je videti, da so se vam odprle oči in da vam današnje »prazno« življenje ne zadostuje več. Pričeli ste oziroma boste ceniti druge stvari; res pa je, da bo ta proces dolg in naporen, saj lahko traja do konca vašega življenja. In današnji svet nam pri tem prizadevanju za boljše življenje ni naklonjen. Prežeti smo z napačnimi ideali, ki so sicer na videz lažje dosegljivi in na hitro zadovoljijo naše potrebe. Toda ti ideali ne zadostujejo za naše globine in resnično zadovoljstvo. Poiskati boste morali nove dejavnosti in si postaviti nove cilje. Čeprav ste na vrhuncu življenja, to še ne pomeni, da se lahko zdaj »pokopljete« in samo životarite. Odprite se svetu in predvsem stopite iz svoje lupine in nehajte razmišljati, kako naprej, temveč samo živite. Vzemite si vsak dan posebej, kajti to je edini pravi način. Uspelo vam bo in jaz verjamem in zaupam v vas!

»Gozdovi«

Draga Tanja, zanima me, ali bom kdaj zbrala dovolj poguma za spremembe. Moje življenje je kaotično, imam dva odrasla otroka, več vnukov in vse moje življenje se vrti okoli njih. Skrbim še za bolnega očeta in vedno pogosteje iščem izhode v pobegih kamorkoli, samo da nisem v domačem okolju. Seveda se domači s tem ne strinjajo in pride do nesoglasij. Hvala.

Videti je, da so ljudje okoli vas v precejšnji meri odvisni od vas. Tako mož kot otroka in sedaj še vnuke vzgajate na ta način. Ker se ne postavite zase, vas tlačijo in vam jemljejo duševno moč. In sedaj vam, kot pravite, želijo vzeti še tiste trenutke, ki jih želite posvetiti samo sebi. Niste se pripravljeni spopasti s svojo usodo in določiti meje. Postavite si vendar že enkrat vprašanje, ali bi bilo res tako grozno, če bi začeli spreminjati svojo usodo ... Poiščite dolgoročno rešitev. Zavedajte se, da je vaše domače predvsem strah, da boste odšli. Da ne boste več tisti vlečni konj in steber, ki drži vse skupaj pokonci, tako finančno kot psihično in fizično. Gre za vaše življenje in na to nikoli ne pozabite. In življenje je samo eno. Glede očeta se pogovorite s svojim bratom, da vam priskoči na pomoč. Želim vam vse dobro.