Arhivi – zakladnice spomina

»V letu 1749 sta se na zatožni klopi hrastovškega deželskega sodišča znašla podložnika Peter Vambek in Anton Gabrovec. Obtožena sta bila homoseksualnosti (crimine sodomiae), torej prekrška, za katerega je bila zagrožena smrtna kazen. Še najbolj obremenjujoče zanju je bilo pričanje sedemdesetletne Katarine Verlič. Ostarela ženica je dejala, da je nekega popoldneva prišel k njej domov v Viničko vas vinjeni Vambek, kjer je s pri njej nastanjenim podnajemnikom Antonom Gabrovcem dalje popival. Ko se je znočilo, ga je povabil k sebi v klet, a mu Katarina tega ni dovolila. Zato se je odločil, da prespi pri njej. Prenočišče si je uredil na slami, medtem ko je Gabrovec odšel spat v svojo 'posteljo' oziroma na klop krušne peči. Katarina, ki je skupaj z neko Vizmanko spala v sosednji sobi, je čez nekaj časa zaslišala, da se je Gabrovec ulegel k Vambeku, nato pa je sledilo neobičajno premikanje in Vambekov komentar, da je ena rit taka kot druge oziroma da je ena rit vredna druge. Zbudila je Vizmanko, ki je Vambeka povprašala, ali mu je hladno. Ta ji je odgovoril, da mu ni ne hladno in ne toplo. Po tem se moška nista več oglašala. Ker ženicama nočno dogajanje ni dalo miru, je Vizmanka, potem ko je Vambek zjutraj odšel, Gabrovca vprašala, kaj sta imela. Sprva se je sicer izmikal odgovoru, a je zaradi pritiskov naposled odgovoril, da so 'stara kljuseta' tudi ljudje …«

Tako beremo v komentarju dokumenta, ki ga hrani Zgodovinski arhiv na Ptuju: sodbo deželskega sodišča na gradu Hrastovec. »Obtoženca, šestdesetletni Peter Vambek in petinpetdesetletni Anton Gabrovec, sta bila na koncu sojenja spoznana za kriva. Obsojena sta bila na smrt, in to kakšno! Najprej so ju z mečem obglavili, telesa in glavi sežgali na grmadi, njun pepel pa raztrosili po zraku. Sodba na pričujočem dokumentu je zapisana tako v nemškem kot tudi v slovenskem jeziku. Pomembna in posebna je vsaj z dveh vidikov. Je ena redkih sodb in najstarejša znana sodba sploh iz obdobja do konca zgodnjega novega veka, ki je zapisana v slovenskem jeziku, posebno težo pa da dokumentu vsekakor tudi narava prekrška in posledično ostra izrečena kazen.« Dokument je komentiral arhivist Dejan Zadravec in je eden od mnogih v monumentalni knjigi, ki jo je uredil dr. Andrej Nared in izdal Arhiv Slovenije ob istoimenski razstavi v Narodnem muzeju Slovenije. Imenitno razstavo so sicer že zaprli, ta monografija pa ostaja trajno pričevanje o bogastvu slovenskih arhivov.