Tudi rekreativni športniki želijo izboljševati svoje dosežke

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Med rekreativnimi športniki je ogromno tudi takih, ki jim vsakodnevno gibanje postane nujnost.

Čez teden so stalno na vadbi in treningih, ob vikendih pa uživajo na tekmovanjih, kjer sami sebi in drugim tekmovalcem dokazujejo, kako pridno so trenirali. Ko si mlad in imaš rad športno rekreacijo, je samoumevno, da boš s pridno vadbo napredoval iz leta v leto. Potem pa pridejo leta, ko se vse skupaj nakopiči: trening, tekmovanja, nestabilno zdravje, čutimo, da smo še močni, vendar te moči ni takrat, ko smo vajeni, naši gibi niso več tako zanesljivi in tudi štoparica kaže drugačne čase. Seveda je lahko to pogojeno z biološko uro, ki sicer pri ljubiteljih športa počasneje bije, pa vendar: kaj pa če je kaj drugega narobe. Smo mogoče preutrujeni? Smo preveč trenirali? Mogoče nismo pravilno trenirali? Smo trenirali dobro, vendar nismo zadovoljni z rezultati … Skratka hočemo napredek, napredka pa ni.

Na to temo sem se pogovarjal z Miranom Kavašem, ki je poklicni športni trener že od leta 1988. Diplomiral je na fakulteti za šport v Ljubljani. Kot kolesar je tekmoval v letih od 1977 do 1987 v kolesarskem klubu Sava Kranj. V svoji bogati trenerski karieri je treniral več sto športnikov, predvsem kolesarjev in smučarjev tekačev. Kot kondicijski trener je svetoval motokrosistom, atletom, nogometašem in številnim drugim športnikom. Bil je trener vseh starostnih kategorij, od najmlajših dečkov, mladincev, članov do rekreativcev, tako da pozna športnikovo telo od začetka do konca, se lahko napiše. Zdaj dela na Zavodu za šport v Kranju, vendar še vedno resno sodeluje z veliko športniki.

Povprašali smo ga, za kaj pravzaprav gre pri takih meritvah.

»Športniki želijo svoje dosežke vedno izboljševati, zato se pogosto sprašujejo, kaj lahko še izboljšajo. Poznamo centralno in periferno prilagoditev telesa na napor. Centralna prilagoditev velja za izboljšanje srčno žilnega sistema. Zmogljivost srca se v največji meri razvija v času pubertete, zmogljivost krvi, ki je nosilka kisika in energije po telesu, pa je odvisna od več dejavnikov. Poleg optimalnega treninga na njeno »kakovost« in količino vplivajo tudi stres, spanje, prehrana. V največji meri se lahko izboljša njena oksidativna sposobnost z višinskim treningom. Pod periferno prilagoditev razumemo povečanje zmogljivosti mišic za sprejem kisika in posledično energije. Srce prek krvi pošilja kisik do mišic, koliko »ponujenega« kisika bodo mišice sposobne sprejeti, je pa odvisno od števila kapilar v mišicah, strukture mišičnih vlaken, mitohondrijske vsebine in aktivnosti mišičnih encimov. V tem grmu tiči zajec. Prav periferna prilagoditev vpliva na našo učinkovitost in ekonomičnost. Enako delo lahko opravimo z manj izgubljene energije.

Kako zmogljivo je naše telo in v kateri prilagoditvi imamo več rezerve, je glavno vprašanje. Del odgovora lahko dobimo s testiranjem. Ta teden smo z MSI Lab izvajali dva različna terenska testa. Merili smo, koliko litrov kisika kolesar potrebuje, da se vzpne na Krvavec z intenzivnostjo 80 odstotkov VO2 max., ter s stopenjskim testom izmerili VO2 max.«

So te meritve samo za kolesarje?

»Meritve ali test, kar je eno in isto, na terenu so primerne za vse vzdržljivostne športe. Pri meritvah na terenu ima športnik prenosno napravo za merjenje plinov (kisik, CO2) v nahrbtniku. Merilna naprava je s cevkami, skozi katere diha, povezana z masko, ki je pritrjena na obraz športnika. Po končanem testu se iz naprave prenesejo podatki v računalnik in potem sledi analiza. Teža take naprave je 1 kg in meritve je nujno delati večkrat na leto, da je možno rezultate primerjati.«

Kaj je za vas največji podatek pri teh meritvah?

»Jaz izvajam dve vrsti testov, in sicer pri stopenjskem smo merili maksimalen sprejem kisika (VO2 max) in ob uporabi merilca moči tudi maksimalno moč (Wpeak), torej zmogljivost centralnega sistema (srce, pljuča kri ...). Drugi test je konstanten in traja 12 minut. Obremenitev oz. intenzivnost je višja kot anaeroben prag merjenca. Pri tem testu merimo, koliko litrov kisika posameznik potrebuje v teh 12 minutah ter kakšna je dinamika sprejema kisika. Sprejem kisika iz minute v minuto narašča. Pri bolje pripravljenih športnikih je povečanje potreb po kisiku manjše.«

Kaj nam pove ta dinamika?

»Ta dinamika nam pove, ali športnik potrebuje več vzdržljivostnega ali intenzivnega treninga. Ta test pa meri zmogljivost perifernega sistema, torej učinkovitost in ekonomičnost mišic.«

Kaj je prednost testa, meritve na terenu?

»Prednost je predvsem v tem, da kolesarji vozijo lastno kolo, da ni pregrevanja telesa kot v zaprtem prostoru, pa tudi na nobenem še tako dobrem ergometru vožnja ni taka, kot je na cesti. En sam test nam ne pokaže prave slike, zato moramo test ponoviti večkrat, da lahko primerjamo razlike. Ob pravilnem treningu postanejo kolesarjeve mišice bolj učinkovite in ekonomične. Za vzpon na Krvavec bodo pri enaki hitrosti porabili manj kisika in bo s tem manjša izguba energije.«

Bere se, kot bi te meritve bile samo za vrhunske športnike? So primerne za rekreativce, ali oni potrebujejo vse te podatke?

»Test je primeren tudi za ambiciozne rekreativne športnike, torej za vse tiste, ki si želijo napredka v športu, ki ga imajo radi in v katerem tudi občasno ali redno tekmujejo.«