Huda vojna leta, 14. del

Nekje v središču mesta smo zagledali gručo ljudi v nekakšnih črnih uniformah, na rokavih so imeli rdeč pas s kljukastim križem. Vsi so bili oboroženi. Za bližnjim vogalom je eden od teh ležal ob strojnici, katere cev je bila usmerjena proti naši skupini. Zaustavili so nas. Govorili so slovensko in le po kljukastih križih na rokavih in kapah smo lahko spoznali, kdo so. Kdove, kako dolgo so oni kočevski Nemci že imeli pripravljene te uniforme za ta današnji – njihov dan!? Čeprav smo jim zatrjevali, da smo brez orožja, da se vračamo domov, so slehernega od nas natanko preiskali. Ko so našli pri nekom v kapuci pelerine nekakšno bodalo, bi to skoro postalo usodno za nas. Nazadnje smo jih le prepričali, da je to samo nož za kruh. Pospešili smo korak, ko so nam končno dovolili nadaljevali pot. Na železniško postajo smo prišli ravno v času, ko je tam stal vlak, pripravljen za odhod proti Ljubljani. Silna gneča na vlaku nas ni motila. Brž smo si izrinili prostor in kmalu je vlak odpeljal. Menda je bilo nekje pri Ribnici, ko smo srečali veliko italijansko enoto nekakšnih majhnih tankov. Neovirano so hiteli po prašni cesti. Zdi se mi, da je v tem mini oklepniku moglo biti prostora samo za enega vojaka. Spričo dolge kolone pa je taka enota že upoštevanja vredna. Sicer pa se prav do pred vrat Ljubljane ni zgodilo nič, kar bi bilo omembe vredno. Od postaje Ljubljana Rakovnik do glavnega kolodvora smo morali iti peš. Na glavnem kolodvoru je bilo opaziti nered, sicer pa nobenih vojakov, razen bežečih jugoslovanskih, seveda brez orožja. Naša skupina, od katere so se nekateri poslovili že pred Ljubljano, se je v Ljubljani docela razšla. Posamezniki so se odpravili na vse strani, za Gorenjsko smo na vlak čakali samo trije. Pozno zvečer nas je končno vlak le odpeljal proti domu. Na vlaku je bilo največ vračajočih se vojakov. Mnogi smo bili v vojaških uniformah, mnogi pa v civilni obleki. Pri slednjih pa ni bilo težko ugotoviti, da obleke niso bile ukrojene po njihovi meri. Nekje na poti so jo zamenjali, kupili ali jo izprosili v upanju, da bodo kot civilisti potovali bolj brez skrbi. Dva sopotnika sta ostala v Kranju in tako sem pot nadaljeval sam. Zvedel sem, da vlak vozi samo do Otoč, ker je železniški most čez Savo porušen. Potniki so tudi vedeli povedati, da so na Jesenicah Nemci, ki da gredo po dolini proti Ljubljani. Da naj se skušam izogniti srečanju z njimi, ker je nevarno, da bi sicer postal njihov ujetnik. Odločil sem se, da nadaljujem pot po desnem bregu Save, čez Lancovo, Ribno in Bled. Tudi sem sklenil, da se ne ustavim prej kod doma. Nekdo mi je pokazal pot, po kateri naj grem. Bil sem že skrajno omagan, povrh tega pa tudi lačen. Bil pa sem poln močne volje. Hodil sem v temi, noge sem le še vlekel po kamnati poti. Bled in Krnica pa je bilo še tako daleč. Na vse načine sem bodril samega sebe, pa sem nazadnje vendarle omagal. Moral sem priznati, da dalje ne morem več. V bližini sem zagledal hišo, v kateri je kljub pozni uri še gorela luč. Dasi nerad, sem se odločil, da tam prosim za prenočišče. Res z zadnjimi močmi sem prišel do tiste hiše. Razsvetljeno okno je bilo v prvem nadstropju. Jaz pa sem boječe potrkal spodaj na vežna vrata. Zgoraj se je na balkonu takoj oglasila ženska. »Kdo je?« je vprašala. Na kratko sem pojasnil, od kod prihajam, kam sem namenjen, pa tudi to, da naprej ne morem več. Žena srednjih let mi je prišla odpret. Z njo sta bila že ostarela oče in mati, ki sta vstala iz postelje, ko sta zaslišala moje trkanje. Žena mi je takoj povedala, da so v velikih skrbeh, ker se še ni vrnil njen mož, ki je bil tudi vpoklican v vojsko. Čaka ga, ne more spati, zato je bila še v tej pozni uri luč v njeni sobi. Veseli so bili mojega pripovedovanja, da je vojna končana, da pravzaprav vojne sploh ni bilo. S tem sem vsem dal novega upanja, da se tudi njihov najdražji kmalu vrne. Postregli so mi z velikonočnim žegnom. To me je tako okrepilo, da bi bil skoro nadaljeval pot. Le zaradi prigovarjanja prijaznih gostiteljev sem ostal v hiši. Na nekakšnem divanu sem takoj zaspal. Ko sem se prebudil, je že bil dan. Bilo je na velikonočni ponedeljek, drugi praznik vstajenja Gospodovega. Moji gostitelji pa še niso dočakali gospodarja. Se je sploh vrnil …? Ko so mi potem postregli tudi z zajtrkom, sem se jim lepo zahvalil za gostoljubje in odšel dalje proti domu. Sit in spočit sem hitel, da bi bil čim prej doma.