Hrana zmajem?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 12. september 2022 / 11:19

Pišemo o zmajih, ki zmanjšujejo našo srečo v zakonskih oziroma partnerskih odnosih. Ponovimo, kaj so ti zmaji: prvi je kritika, nerganje in stalna sitnoba, drugi je prezir, tretji je obramba in napad, četrti umik, užaljenost, tišina. Kdo hrani te zmaje in kakšna je njihova hrana? Hrani jih naša zgodovina, torej vse, kar smo doživeli in česar se nočemo spominjati. Hrana tem zmajem, ki se plazijo okoli nas, pa so globoko v nas potlačene čustvene vsebine. To so glavni vzroki stalnih prepirov med zakonci. Še vedno se je mnogo lažje prepirati kot pa pogledati vase in si priznati nekaj, kar itak vemo, da imamo v sebi.

Ob tem pisanju se zelo zavedamo, da človek noče brskati po sebi, še posebno ne po bolečih spominih. Vendar ravno ti boleči spomini oziroma čutenja, ki jih spremljajo, nam diktirajo naše notranje zadovoljstvo, našo srečo, ti boleči spomini nam narekujejo način življenja, nas silijo v odnose, ki jih nočemo, in nam privabljajo ljudi, dogodke in odnose, ki nas prikrito spominjajo na našo lastno zgodovino.

Morda se bralci sprašujete, kaj je tako bolečega. Vsakdo naj si vzame samo pol ure in premisli ter se spomni dogodkov v življenju, ki jih odriva stan od sebe. Iz moje klinične prakse so najbolj strašljiva spoznanja, zavedanja naslednja: Globoko v sebi vem, da me mama ni imela iskreno rada; Zakaj so mene dali takoj po rojstvu živeti k stari mami, sestra pa je lahko ostala pri starših; Vedno sem čutil, da je nekaj narobe, po smrti očeta mi je mama povedala, da jo je oče nagovarjal, naj me splavi; Vem, da sem bil nepričakovano spočet in vse življenje se počutim odveč; Kot otrok sem bil doma velikokrat tepen brez razloga; Stal sem med očetom in mamo, ko sta se prepirala in me krivila za svoje spore; Spolna zloraba mi je uničila življenje; Še nikoli me ni imel nihče zares, zastonjsko rad; Odkar pomnim, skrbim za vsakogar, zame se nihče zares ne zmeni; Za vse se počutim krivega; Svojega očeta sem prvič videl pri petih letih … Jasno, da do teh ugotovitev in spoznanj pridemo lahko le, ko si vzamemo čas zase in ko padejo obrambni mehanizmi. Žal mnogi ta notranja razbolena stanja nesejo s seboj v grob.

Lepota zavestnega zakonskega odnosa je, da si midva upava skupaj stopiti na pot delitve teh bolečih občutij. Tako bomo odvzeli hrano zmajem, uničevalcem najine sreče. Najin iskren pogovor o najglobljih bolečinah (vsak jih ima) naju bo čudežno povezal. Pot do zmage ni niti hitra niti lahka. In resnica je tudi ta, da se le manjšinski del zakoncev odloči za brezpogojno medsebojno iskrenost. Iskrenost tudi v prošnji, da v težkih trenutkih nujno potrebujem tebe, tvojo ljubezen brez obsojanja, kritike, prezira. V ljubezni je celo soodvisnost dovoljena.