Plaz sprememb
Po dveh letih, ko se je ob začetku šolskega leta vse vrtelo okrog epidemije covida-19, se letošnje šolsko leto znova začenja precej bolj umirjeno. Mladi bodo znova lahko sedli v šolske klopi in se zazrli v obraze svojih sošolcev, ki ne bodo več skriti za maskami. Predvsem pa jim življenja v šoli ne bodo več krojili številni ukrepi, ki so jim v šolah včasih kar težko sledili, tako hitro so se spreminjali.
Tudi zato bo mogoče kdo letos precej bolj sproščeno prestopil šolski prag, kot ga je v preteklih dveh letih. Pristojni opozarjajo, da je zapiranje šol pri mladih pustilo številne psihosocialne posledice in so se zato pogosteje znašli v stiski, iz katere mogoče sami niso znali poiskati izhoda in so za to potrebovali celo strokovno pomoč. Prav v zadnjih dveh letih smo se zato še bolj začeli zavedati, da šola ni zgolj nabiranje znanja in ocen, ampak ima zelo pomembno vlogo pri socializaciji. Nekateri so si znali ustvariti mrežo bližnjih prijateljev, s katerimi so ohranjali stike kljub zaprtju šol. A predvsem tisti, ki ne živijo v večjih središčih, so bili za te stike prikrajšani. Že po dveh mesecih počitnic se zato marsikdo iskreno veseli začetka pouka, saj to pomeni tudi druženje s sošolci, prve simpatije, skupne potegavščine ... Zato si verjetno vsi želimo, da bi tako, kot začenjamo letošnje šolsko leto, tudi zaključili, k čemur bo pripomoglo tudi upoštevanje priporočil NIJZ – predvsem glede zračenja in osebne higiene ter, seveda, da otroci ob bolezenskih simptomih ostanejo doma.
Letošnje šolsko leto je posebno tudi zato, ker se bodo po dveh letih, ko so se v šolah ukvarjali predvsem z ukrepi za preprečevanje širjenja covida-19, lahko znova v večji meri posvetili tudi vsebini. Eno od pomembnih vsebin, ki bo vplivala na življenje vseh nas v prihodnosti, so v ospredje postavili na konferenci ravnateljev slovenskih vzgojno-izobraževalnih zavodov na Brdu pri Kranju minuli teden, to je vprašanje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Gregor Torkar s Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani je opozoril, da skrb za okolje pri mladih postaja vedno bolj izrazita, po drugi strani pa so raziskave pokazale, da se na tem področju čutijo izigrane in izdane, kar vodi v frustracijo, ki jo v okoljski znanosti imenujejo okoljska melanholija. Da vse le ni tako brezupno, je pokazal predsednik vlade Robert Golob, ki pravi, da ne samo da je vsak lahko kamenček v mozaiku, ki začne s spremembami pri sebi, ampak je ta kamenček lahko tisti, ki sproži plaz večjih sprememb. To bo mogoče le, če bomo delovali v skupnosti. In prav šole bodo imele pri tem pomembno vlogo, saj bodo otroci znanje, ki ga bodo na tem področju pridobili v šoli, prenašali tudi na starše, stare starše …