V les izklesana razmišljanja

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sreda, 29. december 2010 / 06:00

Marjan Vodnik je svojo prvo leseno figurico izrezljal že pri desetih letih, zadnje desetletje pa njegove lesene skulpture lahko občudujejo obiskovalci razstav in sejmov po vsej Sloveniji in tudi pri njem doma v Domžalah, saj je njegov dom spremenjen v pravo galerijo. Med njegove lesene umetnine sodijo tudi jaslice, med katerimi pa še posebej izstopa upodobitev Jezusovega rojstva s kar 118 figurami v enem kosu.

V domžalski Galeriji Beseda je že ves december na ogled zanimiva razstava jaslic, na kateri sodeluje več kot petdeset ustvarjalcev – slikarjev, kiparjev, rezbarjev in drugih oblikovalcev, ki vsak po svoje v najrazličnejših tehnikah in materialih predstavljajo videnje božje družine in Jezusovega rojstva. Pobudnik razstave v središču Domžal je priznani rezbar Marjan Vodnik, ki v teh dneh razstavlja po različnih slovenskih mestih, nam pa je svoje delo, številne lesene skulpture in najnovejše jaslice, ki jih je njegovo dleto ravno začelo oblikovati, predstavil na svojem domu, ki je skoraj v celotnem pritličju polno velikih in malih izklesanih lesenih umetnin.

Rezbarska dela tega šestdesetletnega v Kamniku rojenega in zdaj že upokojenega arhitekta je širša javnost spoznala pred desetimi leti, čeprav za dleto in leseno kladivo oz. bat ali bet, kakor mu reče, rad poprime že vse od zgodnje mladosti. Kako tudi ne, saj je bil njegov priženjeni stric znani kamniški podobar Maks Bergant, ki je sredi minulega stoletja sodeloval tudi z arhitektom Jožetom Plečnikom, prvi nožek za izrezovanje lesenih podob, ki ga skrbno hrani še danes, pa mu je podaril p. Janez iz kamniškega frančiškanskega samostana. Vrsto let je klesal zgolj zase, njegov edini kritik pa je bila žena Marjeta, a navdušenih obiskovalcev njunega doma je bilo vse več, s tem pa tudi spodbud, naj dela pokaže širši javnosti. Danes ga dobro poznajo po vsej Sloveniji, celo tako zelo, da mu ne uspe več obdelati vseh debel ali vej različnih dreves, ki mu jih nosijo posamezniki z željo, da ohrani njihov spomin na drevesa, ob katerih so živeli.

Nedvomno je velik mojster svojega dela, gotovo tudi zato, ker v lesu ne vidi zgolj materiala za oblikovanje, ampak mnogo več. »Les zame ni material, v katerega klešem, ampak je živa snov, telo drevesa, ki je celo življenje sprejemalo energijo iz svoje okolice, zato ima prav vsak kos ogromno energetskega potenciala, česar se ljudje premalo zavedajo. Z vsako podobo, ki jo izklešem, tako skušam podaljšat življenje tistega drevesa, ohranit njegova življenjska dojemanja in energijo, ki jo združuje. Deblo, ki leži na tleh, zame tako ni mrtvo, ampak še kako živo, zato dreves nikoli ne sekam,« Marjan Vodnik predstavi svoje dojemanje lesa, pri oblikovanju katerega pa mora upoštevati tudi povsem fizikalne zakonitosti. »Z grčami ni težav, saj lahko dodatno pomagajo izraziti neko podobo, je pa treba dobro poznati vse napetosti, ki so v lesu, in teh ni malo, zato vselej, ne glede na podobo, ki si jo zamislim, najprej skušam les razbremeniti teh napetosti. Staro ljudsko izročilo tudi pravi, da se les levosučnih debel nikoli ne umiri in lahko potrdim, da je takšen les res težje klesati.«

Najstarejši kos lesa, ki ga je oblikoval s svojim dletom, je bil občudovanja vrednih 400 let star dren. Kljub temu da se različne vrste lesa med seboj močno razlikujejo tako po barvi kot po trdoti in drugih lastnostih, sam pri uporabi ni prav nič izbirčen in se loti vsakega kosa, ki le ima tisto potrebno energijo. Tako je ustvaril skulpture iz več kot štiridesetih vrst lesa – tudi marelice, tise, jablane, češnje, ringloja, macesna, oreha, črnega bora, lipe, breze, akacije, mandlja in mnogih drugih. Pri svojem delu uporablja zgolj dleto in lesen bat. Končanih izdelkov ne brusi in lakira, pač pa jih zgolj premaže z naravnim čebeljim voskom, s čimer poudari barvo lesa in prežene lesne črvičke. Za prav vsako figuro ve, kako je nastala, kje je dobil les in kakšno življenjsko zgodbo je imelo drevo.

Njegova dela so velika več metrov ali pa zgolj nekaj centimetrov. Med miniaturami navduši predvsem zvonček, drobna rožica v naravni velikosti, ki jo je za takrat še bodočo ženo izrezljal med služenjem vojaškega roka, ker pa je bilo treba darilo iz Niša varno poslati po pošti, je zraven izdelal še priročno leseno škatlico. Med priljubljenimi motivi, ki se jih loteva, so tudi obrazi, človeška telesa, živali, predvsem pa vse podobe združuje zgodba. »Včasih je ideja tista, zaradi katere iščem določen kos lesa, spet drugič do ideje pripelje oblika debla. Prav vsaka skulptura pa ima svojo zgodbo, svojo razlago. Vsa ta razmišljanja, ki jih klešem v les, sem zbral tudi že v dveh knjigah. Predvsem gre za razmišljanja o tem, kdaj je človek srečen in o odnosih človeka do narave. Kot na primer tale skulptura – tisti, ki si želijo na vrh so, gledano od spodaj, vedno manjši, zato ni nujno, da za srečo vedno pridemo na vrh,« na enem od svojih del predstavi svoj pogled na svet.

Ur, ki so potrebne za dokončanje posameznega izdelka, že dolgo ne šteje več. Zgolj za predstavo pa pove, da je za jaslice, ki so trenutno razstavljene v Furlaniji, in v zgolj enem kosu združujejo 118 figur, porabil preko tisoč ur, in deblo, ki je bilo pred začetkom dela težko 1700 kilogramov, zdaj v obliki jaslic tehta le še 80 kilogramov. Priznava, da na leto naredi vsaj ene jaslice, nikoli posameznih figuric, ampak vedno vse v enem kosu, in tiste, ki so bile v delu ob mojem obisku, ni začel klesati za razstavo, pač pa zgolj za lastno dušo, kot pravi.

Odkar je svoje delo začel predstavljati javnosti, je reden gost številnih sejmov, kjer kleše pred radovedneži, in na enem takšnem, na Florjanovem sejmu v Trzinu, se je pod okriljem tamkajšnjega turističnega društva začela tudi njegova pedagoška pot. Že desetletje je namreč mentor v rezbarskem krožku, ki ga je doslej obiskovalo že več kot sto petdeset rezbarjev, Trzin pa je s tem postal eno od bolj prepoznavnih središč rezbarske umetnosti pri nas. Ob desetletnici omenjenega druženja je trzinskim rezbarjem z Vodnikom na čelu uspelo izpolniti tudi vse pogoje za vpis v register postopkov za ugotavljanje in potrjevanje poklicnih kvalifikacij za poklicno kvalifikacijo rezbar oziroma rezbarka. »Ko je to delo opravljal moj stric Bergant, ni bil nič, saj ta poklicna kvalifikacija prej ni bila priznana. Zato sem še toliko bolj vesel, da nam je to uspelo,« pa je Marjan Vodnik ponosen tudi na uspešno prenašanje svojega bogatega znanja na druge rezbarje.