Vzgojni ukrepi

Zadnja leta je bilo v šolah precej razpravljanja o vzgojnih ukrepih. Kdo jih določa, kako se jih izpelje in kdaj, kdo je zanje odgovoren, kaj določa minister in kaj strokovni delavci v šolah. Razlog je bil v tem, da se je upoštevanje avtoritete v šolah zmanj­šalo že na kritično točko in je bilo treba nekaj ukreniti. Tako so v šolah sprejeli določene postopke, jih zapisali in jih izvajajo. Pri tem so si nekateri strokovnjaki vzeli več svobode, drugi manj, tretji se držijo zdrave kmečke pameti.

Dejstvo je, da nas je permisivna metoda pripeljala do stanja, ko je odrasla oseba že skoraj v podrejenem položaju v primerjavi s pravicami otrok. Otroci so si izborili več, kot lahko preneseta njihova zrelost in zmožnost presojanja. Zatorej ne morejo odločati o stvareh, ki jih določamo odrasli v njihovo korist. Lahko so aktivni udeleženci, lahko jih učimo razmišljati, ne morejo pa biti glavni. Nesprejem­ljivo je, da se mora učitelj zagovarjati za vsako besedo, ki jo reče učencu – če­prav je bila izrečena na pravi način, ob pravem času in na pravem kraju. Uspelo nam je, da smo otroke vzgojili do te mere, da z nami manipulirajo. Staršem povedo samo delce resnice, tiste, ki jim najbolj ustrezajo. Izberejo tiste besede, ki jim zagotavljajo položaj žrtve in jih operejo odgovornosti.

Seveda smo odrasli v položaju z otroki vedno in povsod odgovornejši – konec koncev nam to določajo položaj, zrelost, strokovnost in tudi leta. Ampak tudi otroci bi morali prevzeti svoj del odgovornosti. Prav tako starši, predvsem tisti, ki znajo še in še pljuvati po šolskem sistemu, ne vidijo pa lastnih napak pri vzgoji otroka. Težko sem tiho, ko starši rečejo – saj ste strokovnjaki, ga boste že umirili. Lahko bi vrnila milo za drago. Saj ste starši, lahko bi ga vzgojili. Ampak to je nikoli končana vojna, zato te fronte ne bom odpirala. Za motenje pouka, za vse vrste nasilja, predvsem pa za fizično in verbalno, smo v šolah sprejeli določene ukrepe. Že sama beseda pomeni – ukrepanje. Če zares ukrepamo, so prej ali slej vidni tudi rezultati. Problem nastane, če so naši ukrepi omejeni samo na besede in papir.

Iz preteklosti se spomnim primera fanta, ki je pretepal druge. Z njim smo se pogovarjali, iskali vzroke za nasilje (ki jih seveda nismo mogli odpraviti, ker je bil nasilja deležen v družini), preprečevali smo situacije, da ne bi bilo nasilja še več. In kaj je naredil otrok? Vsakič je šel s primerno skesanim obrazom k otroku, ki ga je udaril, in mu s primernim izrazom izrekel opravičilo. Znova in znova. Ko smo ugotovili, da to ni za nikogar koristno, smo namesto opravičil določili ukrepe, ki jih je moral fant izvajati. Vmes smo se seveda tudi pogovarjali, blažili njegovo stisko in ga učili bolj primernega odzivanja. Sčasoma je fant ugotovil, da porabi veliko časa za to, kar mora delati, in ker je bil to njegov prosti čas, mu ni bilo več vseeno. Ali je pomagalo delo? Ne. Pomagalo je to, da je nekaj dal od sebe v zameno za to, ko je napravil napako. Takšni popravni ukrepi so veliko več vredni kot papir z vzgojnim opominom.

Najbrž ne veste, koliko pogovorov z učenci, s starši in z vsemi vpletenimi je potrebnih, da se razreši en sam udarec. Ampak od tega nima nihče nič, če ne sledi tudi zavedanje o tem. Pridiga staršev ne povzroči zavedanja. Dajanje svojega časa in energije prej pripomore k temu in ima večji učinek za otroka. Pri tem seveda potrebujemo starše. Starše, ki bodo znali presojati, kaj je dolgoročno koristno za njihovega otroka. Pometanje, pospravljanje, grabljenje listja, čiščenje grafitov, urejanje knjig – veliko dela se najde, za katerega ni treba imeti posebnih higienskih in strokovnih pogojev. Potrebujemo samo starše, ki bodo rekli, da, da, da. Všeč mi je, da moj mulc odsluži za svoje traparije. Kajti bolje je, da odslužijo za male traparije, kot da čakamo, da bodo na nekem bolj neprijaznem kraju odslužili za večje traparije.