Ta monografija je življenjsko delo

Kranjčanka prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., zgodovinarka medicine in medicinska humanistka, ustvarja enciklopedično monografijo Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, po mnenju nekaterih njenih sopotnikov herojsko delo. V skupnem obsegu štirih knjig bo okoli 2500 strani formata A4, opremljenih z okoli šest tisoč fotografijami. Pred kratkim je izšla tretja knjiga.

V prvih dveh knjigah Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem, izdanih v letih 2017 in 2018, obravnavate medicino skozi čas, javno zdravstvo, farmacijo, kirurške stroke, ginekologijo in porodništvo, v tretji pa področja infektologije, nevrologije, onkologije, dermatovenerologije, zobozdravstva, zdravstvenega šolstva in predkliničnih ter strokovno-zdravstvenih ved. Kakšen je namen tako obsežnega in strokovno zahtevnega dela?

Kot zdravnica, usmerjena v zgodovino medicine in medicinsko humanistiko, se v svojih letih srečevanja s to ogromno stroko zavedam, da je tudi zanamcem treba ohraniti živ spomin na enormno opravljeno delo. S samozaupanjem v znanje, ki sem ga pridobila, z možnostjo integriranja vsega znanja, neko logično sintezo in pogleda s ptičje perspektive na kompletno stroko sem si zamislila, da bom skupaj z uredniškim odborom koncipirala celoten pregled razvoja zdravstva in medicine na Slovenskem skozi čas in to enakomerno razporedila skozi več knjig.

Jezik je kljub zgoščeni strokovni vsebini jasno berljiv. Kako ste zasnovali koncept?

Vsa poglavja so enotno koncipirana; od definicije posamezne stroke, njenega razvoja v svetu in celotni Sloveniji, večinoma najprej v osrednji Sloveniji, ker je bilo tam torišče, kjer so se stvari prej dogajale, z možnostmi širjenja znanja, do potem vseh regionalnih področij in tistega, kar je pomembno izstopajočega na področju preprečevanja bolezni, zdravljenja in rehabilitacije bolnikov. Popisovala sem vso to vsebino od A in ne bom rekla do Ž, ampak raje do Š, ker bi najverjetneje čez čas lahko rekli, da pa še nismo čisto vsega povedali.

V knjigah so povzetki, prevedeni tudi v angleški jezik, povsod je vsebina spremljana s sprotnimi referencami, končnimi opombami, literaturo in viri, zahvalami recenzentom. Samo tretja knjiga ima okoli sto recenzentov. Ko sem pisala npr. poglavje o razvoju onkologije – in samo področje onkologije v Sloveniji zaposluje okrog 1300 ljudi –, sem se pogovarjala s številnimi onkologi še po tem, ko sem zbrala vsa gradiva v arhivih, poiskala vse zapise, objave, sekundarne vire in vse temeljito predelala. Prvi koncepti knjige so nastali že v letu 2014. Resnično dolg proces, tudi dogovarjanja z uredniškim odborom in z urednico Sento Jaunig, sodelavko na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga vodim. Dva glavna recenzenta skozi celotno monografijo sta prof. dr. Dušan Sket in prof. dr. Alenka Radšel Medvešček.

Če je prvi del monografije bolj javnozdravstveni, drugi bolj kirurški, pa tretja knjiga obravnava med drugim področja onkologije, zobozdravstva, infektologije  ...

Prof. dr. Tanja Čufer je tudi prominentna mednarodno uveljavljena onkologinja, potem so še vsi drugi, ki dajejo ogromno svojega znanja in doprinosa. Tretja knjiga ima tudi okoli sto strani o zobozdravstvu, kjer sem prav tako imela veliko različnih sogovornikov, recenzentov, ki so pregledovali posamezna področja, od primarnega dela zobozdravnika v ordinaciji do kliničnega dela posameznih specialnosti. Vesela sem, da je tudi to veliko poglavje spisano verodostojno. Čez nekaj let, ko bo knjiga tudi v spletni knjigarni, bo tam že dostopna z dopolnili. Čez desetletje pa bo sledila dopolnjena izdaja.

O področju infektologije ste pisali ravno med pandemijo covida-19.

Že zdavnaj so rekli, da počasi infektologije ne bomo več potrebovali, ker da imamo zdravila, s katerimi bomo infekcijske bolezni pozdravili. Aktualne razmere so pokazale, da so bili takšni sklepi preuranjeni. Izkušnja nove velike epidemične bolezni je pokazala, kako pomembno je razumeti, kako danes funkcionira svet. Kaj pomenijo globalni trendi, migracije ljudi, globalni turizem, uvažanje hrane, živali, rastlin z vseh koncev sveta. S hiperglobalizacijo in digitalizacijo vidimo tudi, da živimo veliko nevarneje, da smo izpostavljeni veliko večjim tveganjem in da niso same dobre plati tega. Zavedati se moramo, da moramo še bolj paziti drug na drugega in preventivno ravnati. To so nova spoznanja, ki jih ta naš manjši svet pred tem ni poznal. Ozavestiti tudi lokalno, domače ... Nekomu, ki razmišlja s svojo glavo, globalni svet postavlja velika vprašanja.

Šele čas bo pokazal, kaj covid-19 pomeni za človeštvo, primerjave ste poiskali s prav tako veliko pandemično boleznijo, špansko gripo.

Ne smemo pozabiti, da smo bili ob pandemiji covida-19 vsi pred isto neznanko, kaj se dogaja. To, da nismo otoček sredi sveta, mora biti popolnoma jasno. Povsod po svetu smo iskali čim bolj racionalne odgovore, nihče ni točno vedel, kaj se bo zgodilo, in še zdaj ne vemo čisto točno, kako bo.

Bolezen covid-19 se je ublažila, večinoma smo se z njo že srečali in ustvarili lastni imunski sistem. Najverjetneje bo to postala oblika viroze, zaradi katere se ne izoliramo (kot prehlad). Upam pa, da se virus ne bo spet spremenil v kakšno maligno obliko, kot je bilo to v primeru španske gripe. Kar me skrbi, je to, da se je po španski gripi po dveh, treh letih pri ogromno prebolevnikih pojavil letargični encefalitis, ki je povzročal psihično in fizično otopelost.

Študije covida-19 že kažejo, da v primeru, da virus potuje po vohalnem živcu v centralno živčevje, pri bolnikih poveča verjetnost za demenco. Racionalni ljudje sporočilo, da se ščitiš tudi z masko, razumejo.

Veljavo ste dali tudi (pozabljenim) protagonistom  ...

Za vsako stvarjo je običajno brezmejno veliko truda. Cepljenje je recimo največja stvar, ki se je zgodila v zgodovini medicine. S tem, ko je zdravnik Edward Jenner leta 1798 odkril cepivo proti črnim kozam in ko so potem skozi stoletje s silnimi težavami začeli cepiti proti kozam, je preprečil vsaj pol milijarde žrtev. Danes vemo, da celotno cepljenje, ki ga imamo, prepreči do milijarde in pol smrtnih žrtev. Cepivo proti covidu-19 pomaga, da človek ne zboli za hudo obliko te bolezni.

Dandanes se je na račun kakovostnega zdravstvenega varstva, boljšega ekonomskega statusa, večje prosvetljenosti, boljše izobrazbe povprečna življenjska doba zelo podaljšala. To, da vzameš lekcijo, ki jo prinaša zgodovinska izkušnja, je velika stvar. Presrečna sem, da je levji delež naših največjih ustvarjalcev medicine in našega zdravstva dobil tudi v teh knjigah svoj spomenik. Čutiti moramo veliko hvaležnost vsem, ki so to gradili, ker v medicini pogosto prihaja do izgorelosti in tudi krajše življenjske dobe.

Vas je v raziskovanju kaj posebnega presenetilo?

Vedno znova se mi potrjuje to, da nikoli nismo bili zdravstvena provinca, ampak da smo imeli svoje velikane. Posebej v času socializma, ko je bilo ogromno vsakršnega spotikanja, so stvari žal še težje šle v prakso. Ta sistem je bil naravnan na uravnilovko, na nenehno jemanje iz skupne vreče velikih ustanov in na podcenjevanje zdravstvenega osebja. Ta družba je izgubila veliko strokovnjakov, ki so kariere potem delali v svetu. Žal so bili nekateri zdravniki tudi politično spodbujevani. V tako močno stroko, kot je medicina, politika nikoli ne bi smela položiti svojega prsta, ker gre vse v škodo bolnika in vodi v beg možganov.

Kaj lahko pričakujemo od četrtega dela monografije?

Opisana bodo področja interne medicine, pediatrije, urgentne medicine, psihiatrije, zdraviliške medicine, paliativne medicine. Posebej bo obravnavana medicinska etika v zvezi z evtanazijo, ki je popolnoma nesprejemljiva in nedopustna za zdravništvo. Zdravniško poslanstvo je v zdravljenju bolnikov, reševanju življenj, v porajanju in tudi naravnem zatiskanju oči bolnikov, ker je smrt sestavni del življenja in jo je treba demistificirati. O tem nas že dolga leta uči dr. Metka Klevišar, prominentna slovenska onkologinja.

V zdravstvu je dovolj denarja, in če bi se del tega preusmeril v intenziven razvoj paliativne medicine, bi v nekaj letih zagotovo lahko uspeli razviti zelo dobro paliativno oskrbo po vsej Sloveniji, kot je to na Gorenjskem že uspelo vodji paliativne oskrbe mag. Mateji Lopuh. Ne smemo se pustiti zapeljati tistim, ki imajo agendo samo v financah. Evtanazijo so namreč vpeljale le redke najbogatejše države. Vprašajte se, zakaj.

Le malo držav ima takšno monografijo o zgodovini medicine in zdravstva. Za vas je to življenjsko delo.

Napisala in uredila sem okrog šestdeset knjig, za monografijo pa prejemam tudi zahvale ljudi, ki pravijo, da je to vstopnica v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, tudi za Zoisovo nagrado za vrhunsko znanstveno delo. To je bilo veliko garanje, nesvoboda dolgih let in odrekanje vsemu prostočasnemu. A brez tega in silne discipline teh stvari ne bi spravila v življenje. Zaupala sem vase, v tim sodelavcev in zbrala pogum ter odgovornost, ker po meni tudi »leti« od ljudi, ki čutijo, da so več naredili, kot je o njih zapisano. Odprta ostajam za konstruktivno kritiko. Hvaležna sem družini in vsem, ki znate spodbujati vse tisto dobro, kar je narejenega v medicini.