Skrivnostni svet umetne nezavesti

Besedilo: Mojca Šimenc
nedelja, 2. september 2007 / 06:00

Čeprav se z anestezijo vsaj nekajkrat v življenju sreča vsak od nas, se nam zdi stanje, v katerem lahko prenesemo tudi najbolj zahtevne in boleče kirurške posege, polno skrivnosti. Pogovor z dr. Judito Mandelc Kunčič, specialistko anesteziologije z reanimatologijo.

Veliki razvoj farmacije in tehnike v zadnjih letih omogoča izvajanje veliko varnejše in za bolnika prijaznejše anestezije, pravi dr. Judita Mandelc Kunčič, anesteziologinja in vodja anesteziološko-reanimacijskega oddelka Splošne bolnišnice Jesenice. Sodobni dihalni aparati omogočajo boljše predihavanje in tudi spremljanje le-tega. Danes se tudi skoraj ne zgodi več, da nekoga ne bi operirali, ker za anestezijo ne bi bil dovolj zdrav.

Kaj je anestezija in katere vrste anestezije poznamo?

»Anestezija je stanje, v katerem bolniku omogočimo, da je operiran brez bolečin in ne da bi se tega zavedal (slednje je sicer odvisno od vrste anestezije), kirurgu pa omogočimo pogoje za delo. Vrste anestezije so splošna, regionalna in lokalna. Posamezne vrste anestezije lahko med seboj kombiniramo, lahko pa izberemo samo eno od njih. Izbira je odvisna od pacienta in od vrste operacije. Splošna anestezija je običajno inhalacijska in intravenska. Z vdihavanjem anestezijskega plina povzročimo anestezijo, hkrati pa v žilo dodajamo zdravilne učinkovine. Pri regionalni anesteziji se odločimo za omrtvičenje dela telesa, če pa je operacija takšna, da je potrebno relaksirati mišice ali če poteka na rizičnih področjih telesa oziroma v večjem obsegu, pa bolnika tudi uspavamo. Lokalna anestezija pa je primerna za manjše operativne posege in omrtvi samo operativni predel.«

Kako tehnično poteka anestezija?

»Vsaka anestezija se začne s premedikacijo. Bolniku damo učinkovine, ki ga pomirijo, še pred operacijo. S tem dosežemo, da pride umirjen na operacijsko mizo. Tudi, če sam pravi, da ga ni strah, je operacija situacija, ki v človeku vzbudi določene živčne reakcije, ki so neodvisne od naše volje in jih je treba umiriti. Povzroči jih vegetativno živčevje. Bolnik jih ne more uravnati, zato jih uravnamo s pomirjevali. Potem bolnik pride v operacijsko sobo oziroma v pripravljalnico, kjer po potrebi uvedemo dodatne intravenske poti. Na operacijski mizi ga priključimo na monitorje, s katerimi zasledujemo krvni tlak, pulz in količino kisika v krvi. Običajno sledi kombinirana splošna intravenska inhalacijska anestezija. Bolniku v žilo damo učinkovino, ki je hipnotik, zato, da v hipu zaspi. Potem dobi zdravilo proti bolečini in zdravilo za ohlapnost mišic. Tako dosežemo tri osnovne cilje anestezije: spanje, neobčutljivost za bolečino in ohlapnost mišic. Ko bolnik zaspi in so mišice ohlapne, mu v sapnik vstavimo sapnično cev (tubus) in ga priključimo na anestezijski aparat. Preko njega mu med operacijo ves čas dovajamo anestezijske pline in tudi nadomestimo delovanje njegovih pljuč. Rečemo, da ga umetno predihavamo. Ves čas anestezije v žilo tudi dodajamo učinkovine, ki so potrebne, največkrat sredstvo proti bolečini.«

Ali bolnik lahko sam izbira, katero vrsto anestezije bo prejel in kaj mu, če ima možnost izbire, svetujete anesteziologi?

»Na izbor anestezije vplivata vrsta operacije in bolnikovo zdravje. Če je bolnik popolnoma zdrav in za samo operacijo vrsta anestezije ni pomembna, mu damo na izbiro, ali bi rad spal ali ne. Vendar to pride v poštev zelo malokrat. V primeru, da je bolnik rizičen, kar pomeni, da ima veliko sistemskih bolezni s strani srca ali pljuč, pa se anesteziolog sam odloči. Vedno izbere obliko anestezije, ki je za bolnika najbolj varna in hkrati omogoči operacijo. Če se bolnik lahko sam odloči, mu v primeru, da je operacija kratka in sama rana po operaciji ni zelo boleča, bolnik pa ni kadilec, svetujem splošno anestezijo. Če bo rana večja in bolj boleča, pa mu svetujem regionalno anestezijo. Splošna anestezija namreč poteka tako, da, ko je operacije konec, bolnika zbudimo in lahko začuti bolečino. Sicer jo omilimo z zdravili, ampak vseeno jo lahko začuti. Pri regionalni anesteziji pa ko enkrat damo odmerek učinkovine, ta deluje še nekaj ur in premosti obdobje najhujše bolečine po operaciji.«

Kaj pa, če je bolnik alergičen na zdravilne učinkovine, ki jih uporabljate za anestezijo?

»Vsaka tovrstna alergija ima protokol, po katerem ukrepamo, ko do nje pride. Vendar se lahko zgodi, da se alergija prvič pojavi šele ob stiku z določeno učinkovino. Eno od zdravil za mišično relaksacijo denimo je zelo alergogeno. Imeli smo že primere, ko se je alergija nanj pokazala na operacijski mizi, ko ga je bilo nujno uporabiti. V takih primerih bolnik za vnaprej dobi posebno izkaznico, kjer je alergija navedena. Bolniku jo tudi zelo natančno opišemo. Vsak ponovni stik z isto ali podobno učinkovino je lahko zelo, celo smrtno nevaren. Ni pa to indikator, da bolnik ne sme biti več operiran. Pač uporabimo drugačna zdravila za anestezijo. Ne poznam primera, da bi bil bolnik alergičen na vse anestetike, je pa dejstvo, da alergija na enega od njih povečuje verjetnost za alergijo na drugega, sorodnega.«

Kaj anesteziolog počne med operacijo?

»Anesteziolog nadzoruje anestezijski aparat, ki je glavni aparat, na katerega je priključen bolnik. Skrbi za dovajanje anestezijskih plinov in dihanje bolnika. Slednji namreč med splošno anestezijo ne diha sam. Zato je zelo pomembno, da na operacijo pride brez prehladnih obolenj in da je vse, kar je v zvezi z dihalnim sistemom in sluznico v nosu, ustih, sapniku, pljučih, zdravo. Če ni, je riziko zapletov med operacijo večji. Anesteziolog med operacijo spremlja bolnikovo stanje preko monitorjev in ga klinično opazuje. Izjemoma se namreč zgodi, da meritve, ki jih dajejo aparati, ne ustrezajo kliničnemu stanju bolnika. Anestezija je dinamično dogajanje, ki večinoma poteka tako, da anestezijski plini ves čas dotekajo, tako da pacient ves čas spi, na določene časovne razmake pa v žilo dodajamo potrebna zdravila. Anestezijski tim pri nas sestavljata zdravnik anesteziolog in medicinska sestra. Čeprav vse države nimajo tako visokega standarda, želimo, da tako ostane, saj je s tem zagotovljena varnost bolnika v veliko večji meri, kot če bi bil ob njem samo anesteziolog. Ena sama smrt zaradi zapletov ob anesteziji je namreč odveč in preveč. Tudi pri zdravih ljudeh lahko pride do zapletov, za reševanje katerih so še štiri roke premalo, kaj šele dve.«

Od česa je odvisno, ali nam bo po anesteziji slabo in kako se bomo zbujali?

»Nagnjenost k bruhanju je prirojena in je del našega telesnega ustroja. Na slabost po operaciji pole telesnega ustroja vpliva tip operacije, predvsem pa vrsta anestetikov. Preprečujemo jo z zdravili proti slabosti. Farmacija je v tem smislu zelo napredovala in anesteziologom omogočila lažje in varnejše izvajanje anestezije, bolnikom pa manj neželenih učinkov. Tudi samo zbujanje bolnika po operaciji je danes bistveno lažje in bolj prijetno kot pred leti.«

Kam gre razvoj anesteziologije in kje bi lahko še dosegli izboljšave?

»Anesteziologija pokriva zelo široko področje. Naše delo je kirurška intenzivna terapija, urgenca, oživljanje, organizacija in izvedba transplantacije … Področje, ki kliče po boljšem pokritju, je izobraževanje mladih zdravnikov, kljub temu da je anesteziologija uvedena v njihovo kroženje. Učinkovine, ki jih uporabljamo anesteziologi, so take, da se odgovor bolnika takoj pokaže na monitorjih, kar je za mladega zdravnika pri spoznavanju, kako se obnaša vegetativno živčevje človeka, zelo dragoceno. Področje, ki bi ga na Gorenjskem želeli razviti in tudi ustrezno pokriti s strani ZZZS, pa je blažila oskrba neozdravljivo bolnih oziroma paliativa. Gre za to, da bi naša bolnišnica bolnikom, ki so neozdravljivo bolni in za katere ne obstaja zdravilo, nudila oskrbo, s katero bi svoje zadnje mesece ali tedne preživeli kolikor toliko kakovostno: brez hudih bolečin, brez stranskih učinkov zdravil proti bolečini … Gre za področje, pri katerem je potrebno ogromno znanja s področij, ki jih najbolje obvladamo prav anesteziologi. Čeprav nas je številčno malo, se za to zelo potegujemo. Drugi problem, ki zavira vzpostavitev paliativnega bolnišničnega oddelka, je, da je država šele v zadnjem času začela ustrezne aktivnosti v smislu priznanja pomena paliativi. Dejstvo je, da ljudje paliativo potrebujejo in jo bodo v prihodnosti potrebovali še bolj. Zanjo ni treba veliko sredstev, saj zdravila proti bolečinam niso draga, potrebno pa je veliko potrpežljivosti in angažiranosti tako medicine kot socialne službe. Žal paliative ljudje, ki o njej odločajo, ne vidijo od blizu in tudi težko razumejo, da gre za nekaj, kar bomo nekoč vsi potrebovali.«