Psihiater na kavču Bojane Leskovar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. november 2023 / 23:09

»V času moje specializacije je Evropo zajelo antipsihiatrično gibanje, sam pa sem se šele spoznaval z osnovami psihiatrije kot stroke. Ta se je ukvarjala z odklonskim vedenjem ljudi, ki so v načinu reagiranja in funkcioniranja odstopali od tako imenovane normalne populacije. Kaj je normalna populacija in kaj je normalno vedenje, je tema, o kateri bi lahko napisal posebno knjigo. Slovenska družba in miselnost zelo cenita tako imenovano normalnost, to vidimo tudi v vsakdanjem življenju. Ljudje radi rečejo: to pa ni normalno, to je nenormalno, in ne razmišljajo, kaj to pravzaprav pomeni. Normalnost je – ne bom rekel za povprečnega Slovenca, ampak za našo družbo – enačena s konformnostjo in uniformnostjo v vseh pogledih: v tem, kako razmišljamo, kako živimo, kaj delamo, kakšno stališče imamo. V tem prostoru ni zaželeno izstopati ali biti drugačen, predvsem ne v dobrem in pozitivnem smislu, sicer so ljudje deležni nestrpnosti, nerazumevanja, duhovičenja in celo nespoštovanja. Slovenci lažje sprejemamo manj sposobne, manj iniciativne in manj ustvarjalne ljudi, in to je eden od fenomenov te normalnosti. Dobro znamo poskrbeti na primer za hendikepirane, invalidne in druge rizične ali marginalne ljudi, sposobni ljudje pa bodo deležni vse kaj drugega kot podpore, spodbude, in tako je tudi na ravni države. Ne gre samo za to, kakšen je odnos do umetnosti, ampak tudi do ustvarjalne znanosti in še drugih disciplin poklicnega življenja. Definicij normalnosti je toliko, kot je psihiatrov in psihologov, vsak bi dodal kaj osebnega. Zame je še najbližje normalnosti to, o čemer sva se velikokrat pogovarjala s prof. Levom Milčinskim: da sprejemaš, živiš in upoštevaš osnovna, etična normativna merila skupnosti, v kateri živiš. Veliko odstopanj od takšnega vidika življenja ni nenormalnost ali celo patologija, ampak je drugačnost …« (str. 77–78)

To je odlomek iz knjige, ki jo je po pripovedi psihiatra Gorazda V. Mrevljeta (1946–2023) zapisala novinarka Bojana Leskovar. Imel sem srečo, da sem tega velikega moža (v telesnem in duhovnem smislu) nekoliko tudi osebno spoznal. A to je bilo že davno, zdaj pa se mi je odkril v svoji obsežni življenjski izpovedi. V njej posrečeno povezuje svojo življenjsko pot s strokovnimi ekskurzi v psihiatrijo in psihoterapijo. Lep primer je gornje razmišljanje o normalnosti. Letos nas je presenetila vest, da je 1. marca umrl. Odšel je nenadoma, po drugi strani pa je prav v tej knjigi očitno, kako polno življenje je živel.