Možganska poškodba vrne zelo drugačnega človeka

Besedilo: Mojca Šimenc
nedelja, 2. september 2007 / 06:00

Nezgodna poškodba možganov je vsaka nestarostna, nebolezenska in neprirojena poškodba možganov zaradi delovanja zunanje mehanske sile, vključno z neposrednimi in kasnimi posledicami te poškodbe, pojasnjuje asist. mag. Klemen Grabljevec, specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine iz Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo. Mag. dr. Klemen Grabljevec, specialist fizikalne in rehabilitacijske medicine.

Ali število nezgodnih poškodb možganov pri nas narašča in zakaj?

»Za sledenje in statistiko bolezni in poškodb v Sloveniji je sicer zadolžen IVZ RS, vendar iz števila napotitev na naš oddelek ter pogovorov s kolegi sklepamo, da število nezgodnih poškodb možganov narašča s tendenco približno deset odstotkov letno. Ocenjujemo, da je teh poškodb trenutno okoli 4300 v enem letu, od tega jih je 15 odstotkov zmernih in hudih, z vsemi najhujšimi posledicami za poškodovanega. Nezgodna možganska poškodba je stvar rizičnega načina življenja, kamor v naši državi sodijo promet, ekstremni športi, nekateri poklici in nasilje. Ocenjujemo, da najmanj 66 odstotkov od vseh, ki so sprejeti na naš oddelek, utrpi poškodbo pri nesreči v prometu. V državah EU ta delež ne presega 50 odstotkov, v ZDA pa znaša samo 25 odstotkov. Tudi teža poškodb narašča, predvsem na račun tega, da danes preživijo zelo hudo poškodovani (in kasneje žal tudi zelo funkcionalno prizadeti) ljudje. Glavni vzrok za to je napredek v medicini: nujna medicinska pomoč pri nas je na evropski ravni, reakcijski čas reševalcev je kratek, dobro je urejeno razširjanje znanja urgentne medicine. Prevoz poškodovanca v bolnišnico je boljši, hitrejši, tehnično strokovnejši, sodobna medicinska oprema pa omogoča hitro diagnosticiranje poškodb, ki zahtevajo nujno kirurško zdravljenje. Napredovalo je znanje vseh strok, ki skrbijo, da se vitalne funkcije poškodovanca stabilizirajo, tudi zdravila so vsako leto učinkovitejša.«

Kakšna je prva reakcija svojcev in kdaj se začne rehabilitacija?

»Prva reakcija svojcev je veselje, da je poškodovani preživel. Ko se začnejo zavedati posledic poškodbe, pa veselje zamenja strah pred prihodnostjo. Rehabilitacija se začne na oddelku intenzivne nege takoj, ko so bolnikove vitalne funkcije stabilne. Takrat preprečujemo sekundarne zaplete zaradi poškodbe: zakrčenost mišic, strdke v ožilju, zaplete z delovanjem notranjih organov … Vse to poteka, ko je bolnik še v komi, in se nadaljuje, ko je bolnik premeščen na neintenzivni kirurški oddelek. Ko njegovo odzivanje na dražljaje iz okolice toliko napreduje, da je sposoben dvosmerne komunikacije, je premeščen je na naš oddelek, kjer mu nudimo celostno rehabilitacijo. Vanjo so poleg zdravnika vključeni tudi fizioterapevt, delovni terapevt, klinični psiholog, logoped, specialisti medicine dela, negovalno osebje …, skratka vsi, ki jih bolnik v tem obdobju zdravljenja potrebuje.«

Ali obstaja korelacija med tem, kako kmalu po poškodbi se začne rehabilitacija, in uspešnostjo le-te?

»Korelacija obstaja in izhaja iz samega naravnega procesa okrevanja možganskega tkiva po poškodbi. Potem ko je del možganskega tkiva kjerkoli v možganih uničen, zdrave možganske celice začnejo iskati alternativne povezave med seboj: nadomeščajo prekinjene ali vzpostavljajo nove povezave. Ti procesi so najbolj intenzivni v zgodnji fazi po poškodbi. Če jih z rehabilitacijo usmerjamo, je povezava preživelih možganskih celic s tistimi na drugi strani poškodbe ali vzpostavljena nova povezava smiselna: skupine celic znova vzpostavijo znanje in funkcijo, ki jo je imel bolnik pred poškodbo, še pogosteje pa se funkcija preko nove povezave nauči na novo. Če v zgodnji fazi ne začnemo z rehabilitacijo, do povezave nepoškodovanih nevronov in tvorbe novih nevronski poti ne pride ali pa ta poteka počasi in nepravilno.«

Kako poteka rehabilitacija?

»Pri rehabilitaciji gre za celostni proces, ki je usmerjen v doseganje bolnikove največje možne funkcijske sposobnosti in varne samostojnosti v vseh življenjskih situacijah. Če je možno, je usmerjena v bolnikovo vrnitev v domače okolje. Sam program je sestavljen iz strukturiranih in individualno prilagojenih programov. Vsakega bolnika najprej pregledamo in testiramo njegove sposobnosti, se z njim pogovorimo in potem v rehabilitacijskem timu pripravimo individualni program rehabilitacije. Edina želja, ki je ne upoštevamo, je podaljševanje rehabilitacije v nedogled. Ko presodimo, da je bila rehabilitacija pripeljana do stopnje, ko je bolnik dosegel optimalni klinični in funkcijski nivo, bolnika odpustimo, če je le mogoče, v domače okolje. Zaključek rehabilitacije pa žal ni vedno v korelaciji z željami in predstavami svojcev glede stanja, v katerem bodo poškodovanca dobili domov.«

Kdaj je rehabilitacija najbolj in kdaj najmanj uspešna?

»Obstajajo splošni napovedni dejavniki, ki vplivajo na izid rehabilitacije. Slabši napovedni dejavniki, prisotni pred samo poškodbo, so starost nad 40 let, še posebej nad 65 let, predhodna možganska poškodba, zloraba alkohola ali drog, nizka stopnja izobrazbe, kakršnokoli zdravljenje zaradi psihiatričnih motenj, nasilna narava poškodbe in prisotnost nekaterih specifičnih genov. Na slabši izid rehabilitacije vplivajo tudi nekateri klinični dejavniki: trajanje nezavesti in izgube spomina po poškodbi, pridruženost hipoksične možganske poškodbe (pridružena okvara možganov zaradi pomanjkanja kisika), vrsta poškodbe (pri odprti možganski poškodbi z zlomom lobanje in izbočenjem možganovine je izid slabši), globine poškodbe možganovine. Iz napovednih dejavnikov so izdelani določeni modeli za napoved uspešnosti zdravljenja, ki jih zaradi omejenih finančnih, kadrovskih in prostorskih možnosti upoštevamo tudi pri sprejemu bolnikov na naš oddelek.«

Ali imajo poškodovanci, ki po možganski poškodbi bolje okrevajo, kakšne skupne lastnosti? Verjetno se dogaja, da dva z enako poškodbo zelo različno okrevata …

»Poškodba dveh bolnikov je lahko v začetnem obdobju videti enako. Vendar ima vsak od njiju različno zdravstveno zgodovino, prihaja iz različnega socialnega okolja in ima različne osebnostne lastnosti, kar vse vpliva na potek in uspeh rehabilitacije. Tudi nekateri medicinsko klinični elementi, ki v začetni fazi niso izraziti, kasneje lahko odigrajo zelo pomembno vlogo. Vemo, da imajo ljudje, ki so bili pred poškodbo zdravi, vitalni, vzdržljivi, trenirani, okrevajo hitreje in imajo tudi osebnostne karakteristike idealne za rehabilitacijo. Rehabilitacija namreč ni nič drugega kot trening in učenje fizičnih zmogljivosti, motoričnih veščin, kognitivnih sposobnosti. Kdor se pred poškodbo ni bil navajen učiti, je to zanj nova izkušnja. Kdor je prej živel od danes do jutri, in dosti otrok danes živi točno tako, težje sprejme nek strukturirani program, ki zahteva veliko volje in truda. Ljudje, ki so do sebe - tudi skozi šport, bolj asketski in strogi, lažje prenašajo napore rehabilitacije.«

Kaj je za bolnike in svojce najtežje?

»Za bolnika je zagotovo ena od težjih stvari spoznanje, da je prišlo do velikih sprememb na vseh življenjskih področjih. Posledice poškodbe so namreč številne in težke. Lahko so nevrološke: okvare delovanja čutil, spanja, spolnih funkcij; gibalne okvare: pareze in plegije po polovici telesa, spastičnost mišic, šepanje …, kognitivne: okvare miselnih dejavnosti, slabši spomin, slabša pozornost, slabša orientacija…, osebnostne in vedenjske: razdražljivost, agresija (zaradi poškodbe frontalnega režnja možganov) … Zaradi njih pride do sprememb v bolnikovem socialnem življenju. Zelo pogosti so razpadi partnerskih zvez: če je poškodovan zakonec, v dveh letih razpade polovica zvez, če pa je poškodovan otrok, v desetih letih po poškodbi razpade 80 odstotkov zvez. Poškodovana oseba izgubi svojo predpoškodbeno vlogo v družbi in svojo samostojnost. Možganska poškodba namreč ni enakovredna zlomu roke ali noge, ni nekaj, kar se zaceli po nekaj tednih mirovanja. Tudi paraplegija po poškodbi hrbtenjače dovoljuje bistveno bolj kakovostno in samostojnejše življenje kot huda možganska poškodba. Osebe s para- in tudi tetraplegijo kljub svojim telesnim okvaram lahko živijo zelo kakovostno življenje: opravljajo svoj poklic, ostane jim družina, fizično oviranost premagujejo s tehničnimi pripomočki. Človek, ki utrpi hudo možgansko poškodbo, pa žal najpogosteje izgubi vse našteto. Pogosto je odvisen od pomoči drugih, 24 ur na dan in 365 dni v letu.«

Omenili ste, da sodobna medicina omogoča, da dandanes preživijo izjemno hudo poškodovani bolniki, ki bi še nedolgo tega umrli. Kje pa vidite največji napredek pri rehabilitaciji kot taki?

»Napredek je predvsem v tem, da se državni organi in ustanove vendarle vse bolj zavedajo pomembnosti ustrezne rehabilitacije pri nezgodnih poškodbah glave in ugodnega učinka te rehabilitacije. Zelo pomembno se mi zdi, da je v viziji našega Inštituta za rehabilitacijo zapisano, da naj bi v slednjem ustanovili tudi specializirani samostojni oddelek za rehabilitacijo po možganskih poškodbah, ki ga bolniki zelo potrebujejo. Pozitivno je tudi to, da se v zadnjem času o možganskih poškodbah govori več in se med ljudi pošilja informacijo, da so te poškodbe izredno hude in da popolnoma in trajno spremenijo življenja bolnikov in njihovih svojcev.«