Programirani za dolgo življenje

Besedilo: Katarina Košenina
nedelja, 2. september 2007 / 06:00

S prvim vdihom ob rojstvu stopimo na pot življenja, ki se slej ko prej konča. Mamljiva misel, da bi jo raztegnili na sto in več let, se je iz pravljic preselila v laboratorije, kjer se z njo "igrajo" najboljši znanstveniki.

Pri sesalcih naj bi bila dolžina življenja obratno sorazmerna z energijo metabolizma. Ob upoštevanju tega dejstva so izračunali, da bi bila možna dolžina človeškega življenja 125 let. Če se bodo življenjski pogoji v razvitem svetu še naprej izboljševali, ni nobene ovire, da se tej starosti ne bi približali.

Zdravi stoletniki nič več izjema

V zadnjih sto letih se je življenjska doba v razvitem svetu podaljšala za četrt stoletja. Osemdesetletniki, ki pretečejo mali maraton, ali devetdesetletniki, ki preplavajo nekaj kilometrov na dan, niso več izjema. Teza, da je staranje bolezen, s katero bi se morali spopadati enako kot z vsemi drugimi boleznimi, dobiva vse več pristašev. Za zdaj veljata dve prevladujoči stališči o staranju: teorija programiranja, ki staranje razume kot rezultat genske regulacije, in teorija poškodb, ki pravi, da se staramo, ker se v celicah začnejo kopičiti ostanki molekul, ker celične membrane postanejo obrabljene in poškodovane, imunski sistem pa ne »posluša« več navodil za uničevanje okvarjenih celic. Večina strokovnjakov se strinja, da je genom sam po sebi nesmrten in da se je v davnini vse začelo z geni prvotnega skupnega prednika vseh živih bitij. Čeprav se je v milijonih let gensko drevo razširilo in postalo raznoliko, imamo vsa živa bitja v veliki meri skupno gensko osnovo.

Lačni se starajo počasneje

S poskusi na podganah in miših so že v prejšnjem stoletju dokazali, da so živali, ki so jim »predpisali« nizkokalorično dieto, živele za tretjino dlje. Šele leta 2005 so ugotovili, zakaj. Nizkokalorična dieta pospešuje regeneracijo mitohondrijev, ki celice oskrbujejo z energijo. Opazili pa so še nekaj: živali so res živele dlje, vendar so se prenehale razmnoževati (da bi »prihranile« energijo) in so postale apatične in popadljive. Če bi na enak prehranski režim obsodili človeka, bi se verjetno zgodilo podobno. Človek bi bil ves čas lačen in bi postal nedružaben, nesrečen in agresiven. Živel bi dolgo, a nekakovostno življenje. So pa ti poskusi jasno dokazali, kako pomembno je, kaj s hrano vnašamo v naše telo. Primerna, zdrava prehrana, v kateri prevladujejo nepredelana, sveža živila ter sadje in zelenjava, omogoča, da naše telo poškodbe v celicah dolgo časa »popravlja« samo.

Sindrom prezgodnjega staranja

Wernerjev sindrom je bolezen, zaradi katere so ljudje pri dvajsetih zgubani in osiveli, pri štiridesetih pa navadno umrejo zaradi prezgodaj zamašenih žil ali okvare srca. Gre za gensko okvaro, katere mehanizma dolgo niso odkrili. Novo upanje za bolnike je prinesel ameriški genetik dr. Gerard Schellenberg, ki je odkril helikazo. Helikaza je encim, ki odvija oba pramena molekule DNK in hkrati omogoča drugi skupini encimov, da preprečijo lomljenje in nezaželene mutacije kromosomov. Bolniki z Wernerjevim sindromom imajo helikazo okvarjeno, zato se DNK v njihovih celicah nepravilno podvaja ali pa sploh ne, zaradi česar celice odmrejo. Odkritje helikaze je odprlo novo poglavje v razumevanju procesov staranja. Če premalo helikaze pospeši staranje, ali velja tudi obratno? Izkazalo se je, da ne. Dodajanje encima helikaze je povzročilo smrt koristnih bakterij v telesu. Helikaza je le eden od kamenčkov v mozaiku genov, ki vplivajo na staranje. Za zdaj poznamo le nekatere od njih.

Telomeraza, staranje in rak

V prvih, še nedefiniranih celicah človeškega zarodka je zelo aktiven posebni encim, ki se imenuje telomeraza. Telomeraza je aktivna le med prvimi delitvami oplojene jajčne celice in skrbi za to, da se telomere, ki so nekakšne zaščitne kapice na končnih delih kromosomov, v celoti in popolnoma indentično prepišejo v nove celice. Ko se celice zarodka ob nadaljnjih delitvah postopoma preoblikujejo v specializirane celice, na primer v žilne, možganske, mišične in druge, se telomeraza postopoma deaktivira, pomeni, da se njeno delovanje upočasni. Posledica je, da se kromosom ne začne prepisovati čisto na koncih, pač pa se droben delček odlomi. Telomere se začnejo skrajševati in ko se skrajšajo na določeno dolžino, se celica ne deli več. Skrajševanje telomer vodi v to, da se celice specializirajo in starajo. Telomere so sestavljene iz nekaj tisoč popolnoma enakih zaporedij. Ščitijo gene, ki ležijo neposredno pod njimi in so življenjsko pomembni. Če bi se pri prepisovanju poškodovali, bi v celici to povzročilo pravo katastrofo. Telomaraza pa ni zanimiva samo zaradi vpliva na staranje, pač pa tudi zato, ker igra ključno vlogo pri nastanku rakavih obolenj. V rakavih celicah je telomeraza namreč ves čas aktivna in če bi jo znali “izključiti”, bi lahko ustavili delitev rakavih celic in s tem rast tumorja.