Hiša, odeta v rdeče cvetje

Slišali smo, da v Kokri, najdaljši vasi v Sloveniji, stoji hiša, ki se šibi pod cvetovi pelargonij. Namignili so nam, naj pohitimo, če jih želimo videti, saj lahko cvetovom lepoto vzamejo prve vročinske nevihte.

Kokra – Na Celarjevem, kjer so prekrasni razgledi na Kočno, Grintovec, Kokrško sedlo z Zoisovo kočo, Kalški greben in Krvavec, smo dejansko našli manjšo hišo, ki je bila odeta v rdeče. Pa niso bile le pelargonije tiste, ki so se bohotile predvsem na balkonu, okenskih policah in še kje; lepo so jih dopolnila tudi korita različnih velikosti z bogatimi gomoljnimi begonijami – rdečimi seveda.

Po ozki, delno asfaltirani cesti, ki nas je od glavne ceste Preddvor–Kokra–Jezersko pripeljala na devetsto metrov nadmorske višine, kjer leži omenjeni zaselek, se človek znajde v drugem svetu.

Več kot trideset korit

Ko smo tako pasli zijala na košatih pelargonijah, je od nekod prišel pes in kmalu za njim še njegova lastnika. »Petintrideset korit jih je. Enkrat sem sicer poskusila kombinirati rdeče z rožnatimi, pa na koncu ni izpadlo dobro,« je z besedami naše občudovanje pospremila Andreja Luznar, pridružil pa se ji je tudi soprog Franci. »Vsako leto takole cvetijo,« je nadaljevala. »Že pet let. In vsako leto jih prezimiva.«

Glasno smo razmišljali, koliko dela je s tem. Prikimala nam je in dodala, da je z gomoljnimi begonijami glede tega lažje. »Shranim le gomoljčke,« je povedala.

Mir in razgled

Luznarjeva sta oskrbnika hiške, ki smo jo tako zavzeto občudovali. Ona je sicer Notranjka, ki jo je pred leti v Kranj pripeljalo iskanje službe, Franci pa je doma iz Poljanske doline. Spoznala sta se v Kranju.

Povabila sta, naj sedemo, ponudila sok. Izvedeli smo, da je domač. Lahko bi bila samooskrbna, saj veliko stvari postorita sama. Imata bogat vrt, na katerem ne manjka solate, fižola, paradižnika in podobne zelenjave. Spoznata se tudi na zelišča. In čeprav hiša stoji na nadmorski višini, ki zahteva prilagoditev, sta našla način, da jima zelenjava na vrtu dobro uspeva, paradižnik bogato obrodi.

Kako pa se je par sploh znašel tu, če sicer živita v Kranju, smo bili radovedni. Oskrbnica Andreja se je razgovorila: »Ker sva planinca, imava zelo rada naravo, mir. Mož je želel razgled na planine, na gore. Najprej naju je vleklo na Primorsko, ker sva svoje čase veliko obiskovala Mangart, Matajur, Krn. Želela sva si staro kamnito hiško, za katero bi skrbela, a sva bila pri iskanju neuspešna. Da bi bila v njej podnajemnika, vendar bolj v vlogi oskrbnikov – da hiša ni prazna in da okoli nje kaj postoriva.« Za nakup Luznarjeva nista imela denarja. Ko sta že skoraj obupala, se je pokazala priložnost na Celarjevem. S pomočjo neke starejše gospe, ki je poznala drugo gospo, ta pa lastnika, se jima je želja izpolnila.

Dela jima nikoli ne zmanjka, v dolino po opravkih pa Andreja pošlje soproga Francija. Pošalila se je, da je edino obisk frizerja nekaj, kar šteje »pod nujno«, sicer pa včasih tudi tri, štiri mesece preživi na Celarjevem – in vsak dan sproti uživa. Za stik s svetom ima internet, telefon, televizijo. »Mož bere Gorenjski glas in me obvesti o stvareh, ki so zanimive … Prav nič mi ne manjka,« je z iskrico v očeh povedala Andreja Luznar, ki se z enako strastjo kot gojenja paradižnika loteva kuhanja marmelade, izdelave butar. In pozimi kvačkanja. Izjemno rada pa ima tudi vse, kar je v zvezi s kulturno dediščino, zlasti pa raziskovanje družinskih debel.

»Veste,« nam je še zaupala tik pred našim odhodom, »danes je umetnost biti skromen in istočasno znati živeti v sožitju z naravo.«