Sonce vzhaja na zahodu, 3. del

Prešeren je bil videti zadovoljen: »Ali vam je katera še posebej pri srcu?«

Rekla je: »Vse so lepe.«

Na vratih se je pojavila Katra in rekla: »Gospa, France je utrujen,« in dodala, »saj lahko sedete še k meni v kuhinjo.«

Julija ni vedela, kaj bi, in je pogledala Prešerna. Videti je bil res zelo bolan, upadel in suh. Prijela ga je za roko, ki mu je ležala na rjuhi, in mu jo stisnila. Videla je, da ima obraz upadel in roka je koščena, hladna, trebuh je napet, a oči ima žive in iskrive, kot da se je nekaj izpolnilo. Julija se je sklonila nadenj in mu dala poljub na lice. Prešeren jo je gledal in potem rekel: »Pozno je že, prepozno za vse.« Julija je vstala in odšla iz sobe. Na vratih se je obrnila in mu poslala še zadnji pogled.

Prešeren je imel zaprte oči in obraz, kot da bi mu misli odplavale nekam drugam. Julija se je poslovila od Katre in se vrnila v kočijo. Marička je še vedno sedela v njej in čakala. Ko sta se odpeljali, je vprašala gospo: »Kako je kaj z dohtarjem, ali vas je prepoznal?« Julija je prikimala in dodala: »Zdi se mi, da je njegov konec že blizu.«

Ko sta prispeli v Ljubljano, je bila ura že pozna. Naslednji dan se je Julija sprehodila ob Ljubljanici, mimo hiš, ki jih je poznala še iz otroštva. Kmalu pa je zaslišala, kako zvonijo zvonovi vseh cerkva, kar jih je bilo v okolici. Zvonili so glasno in kmalu se je razširil glas po Ljubljani, da je v Kranju umrl pesnik France Prešeren. Šele tedaj so se njegovi sonarodnjaki zavedeli, kdo je bil in kaj je pomenila zanje njegova poezija, visoka pesem domovini, ljubezni in prijateljem.

Julija je sklenila, da se ne bo še istega dne vrnila domov v Novo mesto, kot je nameravala poprej. Razmišljala je, da bi šla v Kranj, na zadnje slovo od pesnika; in odločila se je, da pojde. V soboto navsezgodaj sta se z Maričko pripeljali v Kranj, kakšno uro pred pogrebom. Ljudje so se že zbirali na pokopališču. Stopila je mimo njih in skozi gručo ljudi, pri tem pa so jo nekateri pomembneži iz Ljubljane prepoznali. Spraševali so se s pogledi: »Ali je to ona? Seveda, ona je, tega pa res nismo pričakovali.«

Julija je šla do vežice, kropit pesnika. Pogledi večine prisotnih so jo spremljali. Spremljalo jo je mrmranje in opazila je, da so si nekateri odkrito brisali solzne oči. Tako so lahko videli, da ni bilo nič na tem, kar se je govorilo vsa ta leta, češ kako da ga ni marala, da se ga je sramovala, ta gosposka nemškuta, zato pa je vzela Jožefa, trdosrčneža, ki ni bil naklonjen Kranjcem. Gledala je dol na rakev in se odločila, pokleknila je ob njej, sklonila glavo in tiho zajokala: »Le kaj sem naredila s svojim življenjem? Le zakaj sem poslušala mater in vzela nekoga, ki ga nisem nikoli imela rada? Tu pa leži človek, ki me je imel resnično rad in vse mi je dal, kar je imel. To je bila pesem, visoka in lepa, in bodoči rodovi jo bodo znali ceniti.«

Potem se je dvignila in počasi zapustila pokopališče. Gledala je navzoče, ki so stali ob njej in jo z zanimanjem opazovali. Potem je pomislila na dom, na svoje otroke in vedela, da je čas za vrnitev.

Življenje se ves čas poigrava z nami. Tako se je odpeljala proti Ljubljani, še preden se je pogrebna slovesnost sploh začela.

Doma jo je Jožef sprejel z mrkim obrazom: »Kje pa ste se mudili toliko časa?«

»V Ljubljani in nato še v Kranju.«

»Po kaj neki pa ste šli tja?«

»Šla sem na pogreb pesnika Prešerna.«

Jožefovo čelo se je zmračilo: »A tako, tja vas je vleklo, a še vedno sanjarite o tistem kmetavzu? Uboga vaša mati, kaj bo rekla, ko izve.«

Juliji pa je bilo vseeno, saj ga ni več poslušala.

Sonce je počasi zahajalo za dolenjskimi griči, v njej pa je vzhajala radost ob spominu na poslednje snidenje s svojim pesnikom, z njim, ki ji je posvetil najboljše, kar je imel, in je ni nikdar prenehal ljubiti. Tedaj se je zavedela, da je bilo z njo prav tako. Nato je poklicala k sebi vse svoje otroke in jim pripovedovala, kaj je doživela v Ljubljani. O Kranju pa je molčala, saj je bilo to le njeno in naj tako tudi ostane.

(Konec)