O Zvezdni Beletrini

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 20. avgust 2022 / 13:10

O bralnih spodbudah za mlade bralce in odlični zbirki klasikov mladinske literature Zvezdna Beletrina je spregovorila urednica zbirke Anita Dernovšek. Od Malega princa do Butalcev.

Različne raziskave in tudi praktične izkušnje v slovenskih knjižnicah kažejo na to, da se »bralna luknja« med mladimi začne pojavljati v zadnji triadi osnovne šole. Je bilo to dejstvo eno osnovnih vodil pri oblikovanju zbirke Zvezdna Beletrina?

Tudi sama v razredu opažam, da osnovnošolski otroci med prehodom iz druge v tretjo triado postanejo manj motivirani za samoiniciativno branje, kar pa ne pomeni, da ne berejo in se ne želijo pogovarjati o prebranem. Res pa je, da se raje pogovarjajo, kot pišejo, saj pisanje od njih zahteva več napora. A vedno znova verjamem in želim verjeti, da imamo odrasli – predvsem učitelji, mentorji branja – veliko možnosti, da jim z zgodbami kvalitetne literature odpiramo čustvene in miselne svetove ter razvijamo sposobnosti, ki jih branje tovrstne literature razvija. Pravzaprav je to početje družbena odgovornost in učitelji se je ne le zavedamo, ampak jo tudi zelo dobro opravljamo. Knjige Zvezdne Beletrine zagotovo sodijo med tiste, ki bi znale prebuditi mlade bralce, saj smo jih pri snovanju zbirke ne le povabili in vključili k sodelovanju, ampak jo želeli ustvariti zanje, da bi (po)ostali dobri bralci.

Po kakšnih kriterijih ste izbirali naslove za zbirko? Izbor je pisan, od domače do prevodne literature, fantazijskih do realističnih zgodb, vključili ste tudi poezijo.

Raznolikost in pestrost sta bila zagotovo ključna kriterija. Z nekaterih knjig smo tudi želeli obrisati prah, saj otroci zaradi zastarelosti jezika niso več posegali po njih, saj je bilo sprejemanje in podoživljanje zgodbe pretežko zaradi časovno odmaknjene ubeseditve. Novi vrhunski prevodi, ki so jih prevedli tukaj in zdaj veliki slovenski besedni umetniki – prevajalci v jezik, ki ohranja kvaliteto, a prinaša svežino, so zagotovo ponos nove knjižne zbirke Zvezdna Beletrina.

Kako literaturo iz nekih drugih časov, ko celo knjiga ni bila vsem dostopna dobrina, prilagoditi današnji mladini, ko se zdi, da je tehnologija pametnih telefonov izpodrinila knjigo in jo postavila v drugi plan?

Tehnologija pametnih telefonov je zagotovo izpodrinila bralni (ne)mir pri mladih – to je dejstvo, s katerim se ni slepiti, se je pa treba z njim boriti. Te bitke vsi, ki smo odgovorni in nam poslanstvo ponuja priložnosti, da lahko vplivamo na mlade, zagotovo ne smemo kar tako prepustiti in predati času, v katerem živimo. Če se ozrem nazaj, je bil čas, v katerem sem odraščala, zagotovo drugačen od današnjega, a to me ne moti. Tudi jaz danes živim življenje drugačne mame, kot ga je živela moja mama pred štiridesetimi leti. Pomembno je, da se zavedamo, kaj je tisto, pri čemer moramo vztrajati – razvijati njihove globoke in kvalitetne miselne svetove ter jezikovne sposobnosti, kar branje in pogovor o prebranem zagotovo omogočata. Tehnologija pa naj nam omogoča kreativno in ustvarjalno podlago, a zgolj kot orodje, ogrodje pa gradimo odrasli.

V kakšni meri torej menite, da sta prav novi, osveženi prevod (ko gre za prevodno literaturo) pa tudi likovna podoba pomembna pri ponudbi literarnih klasikov sodobni mladini?

Vse, kar je novo in drugačno, je mladim zanimivo in privlačno. Likovni urednik zbirke je z odločitvijo, da posežemo po ilustracijah prvih prevodov, ohranil kvaliteto časa in ilustratorjev, a jo obogatil s pridihom in očesom sodobnosti. Kot je sam rekel, je v knjige spustil bralni virus, s katerim bo preveril, ali je možno danes na podlagi ilustracij drugače brati klasiko. Naslovnice, ki jih je na podlagi izvirnih ilustracij oblikoval Luka Mancini, pa so, kot so rekli otroci »booolane«, kar v slengu pomeni, da so noro dobre. Novi prevodi zagotovo niso približani mladim bralcem kot neke vrste jezikovna potuha – ohranjajo kvaliteto, a so nežno in spoštljivo preliti v sodobno knjižno slovenščino. Velika vrednost knjižne zbirke se mi v knjigah slovenskih avtorjev tudi zdijo razložene besede na isti strani pod črto, s katerimi smo želeli ohraniti spoštljiv odnos do tradicije slovenskega jezika in preteklosti, v kateri so živeli naši predniki.

... torej za odgovor na vprašanje Harry Potter ali Mali princ ne boste potrebovali daljšega razmisleka?

Hahaha, zagotovo ne. Malega princa že zelo dolgo nosim v srcu. Ste pa s tem vprašanjem v meni v trenutku prižgali kreativno iskrico. Zelo zanimivo bi bilo z otroki v razredu prebrati obe knjigi hkrati in razglabljati o tem, kaj porečeta drug o drugem. Oba literarna lika namreč omogočata ogromno ustvarjalnega izziva. V vsakdanjem življenju, knjigah in literarnih junakih različnih zgodb je včasih več podobnosti, kot se nam zdi na prvo misel – zato brati pravzaprav pomeni raziskovati sebe in svetove, v katerih so ta besedila nastala, jih primerjati z današnjim časom in v svojih glavah in srcih ustvarjati nove zgodbe. Na branje!