Ta karavanški veter

Tunjiške zgodbe (4)

Karavanški veter vsakih nekaj let pod hribi v bližini naših krajev naredi kar veliko škode. Pred nekaj leti je neko noč ta veter kar množično odkrival strehe in podiral drevesa, posebno še v dolini in po bregovih onkraj Črnivca. Ta veter je po eni strani odkril tudi Šprajcarjevo hišo.

Oče Tomaž si je naslednje jutro ogledoval nastalo škodo in se odločil, da jo bo skušal popraviti kar sam. Šprajcarjeva hiška je bila nizka. Vsak malo večji moški je lahko dosegel žleb za vodo v kapu hiše. Tomaž je podtikal strešne opeke na tisti strani hiše, ki je bila odkrita. Nekaj opek je porabil starih, nekaj pa jih je moral zamenjati z novimi, ki so bile pri hiši že od nekdaj. Ker je delo na strehi lahko nevarno, se je hotel zavarovati z vrvjo. V shrambi je poiskal kar dolgo vrv. En konec si je privezal okrog pasu. Zanko na drugem koncu vrvi pa je vrgel čez streho. Ogledoval si je, kam bi nataknil zanko, da bi ga varno zadržala na strehi. Zgoraj, na vrtu pod orehom, je stal hišni avto, hrošč z veliko kljuko za prikolico. Očetu Tomažu se je zdelo najbolj primerno, da zanko natakne kar na to kljuko. Tako se je kar dobro zavaroval in celo dopoldne pokrival streho na spodnji strani hiše.

Toda kaj se je zgodilo? Žena Minka je kuhala kosilo in opazila, da ji je zmanjkalo soli. Kar z avtom bom skočila do prve trgovine v dolini, da dokupim, kar rabim za kosilo! Odhitela je do hrošča, »naveze« moža, pa sploh ni opazila. Vžgala je avto in speljala, tedaj je opazila, da je zadaj nekaj štrbunknilo. Mož je negiben ležal pod kapom hiše. Bil je tako polomljen, da je hišo do konca moral pokriti sosed. Ni pa mi znano, ali so tisti dan juho pojedli kar neslano.