Življenje, eno samo trpljenje

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. avgust 2022 / 10:44

Mimi je preprosta ženska, brez šol, z zelo slabo pokojnino. Z možem pazita na vsak evro, ker drugače ne bi mogla preživeti. Le sem in tja si poleti kupi lubenico, ki jo imata oba tako rada.

»V življenju sva doživela marsikaj, pa bolj malo lepega. Zmeraj se naju je držala smola,« pripoveduje, medtem ko mož v svojem gugalniku skrbno spremlja njene besede.

»Smolo sva imela tudi z otroki. Hčerka je bila v četrtem letniku gimnazije, ko so se začele njene težave. Tudi psihične. Napade utrujenosti in povišano temperaturo je opravičevala z učenjem, ki se je včasih zavleklo pozno v noč.

Za prvi maj smo se peljali z vlakom k moževemu bratu. Dve uri vožnje, ves čas ji je bilo slabo. Namesto da bi šla s prijatelji na Lubnik, sem jo zavila v odeje, da se je grela na soncu na terasi. Bila je bleda v obraz, njena koža pa je bila hladna in potna. To pa ni v redu, je zaskrbelo svakinjo. V ponedeljek ni šla v šolo, mož pa jo je za vsak primer, da ji ne bi padla na pamet kakšna neumnost, kar sam peljal v zdravstven dom. Tam so ji vzeli kri in jo s pomirjajočimi besedami poslali domov. Zdravnik je očeta poklical kar v službo, doma takrat telefona še nismo imeli, in mu naročil, da morata nujno priti še enkrat. Čeprav se je njegova dopoldanska služba že končala, ju je počakal. Hčerko sem spremljala tudi sama. Pogled na zdravnikov obraz ni obetal ničesar dobrega. Zašibile so se mi noge, morala sem se usesti.

Tega, kar je sledilo, se ne spominjam rada. Diagnoza levkemija je močno zaznamovala našo družino. Zaradi zdravil se je spremenila hčerkina zunanjost, izgubila je lase, postala je depresivna, kar prej nikoli ni bila. Njeni sošolci so pisali maturo, ki se je je tako veselila, ona pa je ležala v bolnišnici in čakala, kaj bo. Spominjam se, kako se je, ko je bila še majhna, bala injekcije. Zobozdravnik ji je vse prve zobe poruval kar tako, brez omrtvičenja. V bolnišnici so postale običajen del njenega vsakdana. Zdravniki ji niso dali več kot pol leta življenja. A se je po nekem čudežu rešila iz najhujšega. Okrevanje se je zavleklo na dve leti, lasje, ki so ji začeli rasti, so bili redki in zelo krhki. Vsake tri mesece, ko smo jo peljali na kontrolni pregled, je vprašala zdravnico: 'Koliko mesecev mi preostane?' In ona ji je odgovorila: 'Veseli se vsakega dne posebej!' Postala je obsedena s čakanjem na smrt.

Ljudje, ki še niso imeli podobne izkušnje, se niti ne zavedajo, kako je živeti z nenehnim strahom. Kaj bo jutri? Kaj bomo izvedeli na naslednjem pregledu? Koliko mesecev bomo lahko še skupaj? Hčerka se je vpisala na fakulteto, a naporov ni zmogla. O, kako je jokala, ko mi je povedala, da ne zmore, da je preveč utrujena, da se ne more zbrati. Jokala sem z njo, saj ji nisem znala pomagati. Potem je našla delo v neki lekarni. Namesto da bi kot farmacevtka, kar si je želela postati, izdajala zdravila, je pospravljala. Še danes ne vem, zakaj je mučila samo sebe. Ni dovolila, da bi jo z možem razvajala. Postajala je vedno bolj odrezava in zadirčna. Vase zaprta. Za osmi marec pa naju je presenetila z novico, da se bo preselila k nekemu moškemu. Bila sem prepričana, da se šali. Povedala nama je, da je ločen, da ima dve punčki. Seveda sem ji branila, a ni pomagalo. V jezi je pospravila svoje stvari v nekaj škatel in odšla. Edini, ki se je razveselil njenega odhoda, je bil sin Vanek. 'Končno bomo zadihali!' mi je dejal. Med svojo in njeno sobo je prebil zid in vzidal vrata. Hčerkino sobo je začel uporabljati za delavnico. Popravljal je televizorje in radie, pa je potreboval prostor. Razumela sem njegove potrebe, vseeno je bilo kruto, da je na tako brutalen način hčerko izrinil iz stanovanja.

Vsake toliko čas je prišla po pošto. Ni hotela vstopiti, prinesti sem ji jo morala na vrata. Na moje vprašanje, kako se ima, je zmeraj odgovorila, da zelo dobro. Ko je ne bi poznala, bi ji še verjela! Srce mi je krvavelo. V službi, doma, ponoči, kar naprej sem razmišljala, kaj sva ji z možem naredila hudega, da se tako obnaša. A mi nič pametnega ni padlo v glavo.

Moški, s katerim je bila, jo je menda imel zelo rad. Vsaj tako so povedali ljudje. Govorili so tudi, da se hčerka vse noči vozi z avtom naokoli, ker ne more spati. Vsi so vedeli, kako jo je bilo strah smrti. Čeprav so bili njeni izvidi kar dobri, jim ni zaupala. Potem sta šla s tem moškim narazen, ni več zdržal, sem slišala. Preselila se je drugam, prodala je skoraj nov avto, da je imela denar za stanarino. Prosila sem jo, naj pride domov, pa ni hotela. Vprašala sem zdravnika, zakaj je takšna, pa mi ni znal odgovoriti. Čez kakšni dve leti je pozvonila pri vratih. Še preden sem ji odprla, se je zgrudila. Rak se je ponovil. Ni ji bilo več pomoči. Ga je res s svojo črnogledostjo priklicala sama? Nikoli ne bomo izvedeli. Na dan pogreba je omagal še mož. Najprej so mislili, da je infarkt, a so ga pozneje prepeljali na psihiatrijo. Zaradi hudega artritisa so me predčasno upokojili. Prva pokojnina je znesla manj kot dvesto evrov.

Sin se je odločil, da bo živel na veliki nogi, dokler ne pobere tudi njega. Največkrat si je 'izposodil' še moj denar, vodil v stanovanje sebi enake, da so potem skupaj popivali, razbijali in uničevali vse, kar so le lahko. Policija je bila skoraj vsak večer pri vratih. Nekoč so kar vdrli, ne da bi pozvonili. Sin je v svojih prostorih skrival televizorje, radijske aparate, gramofone in podobne. Veliko je bilo ukradenega. Ne morem pomagati: ko so ga odpeljali, se mi je oddahnilo.

Od takrat naprej sva z možem sama. Hčerka je umrla, sin pa na neki način tudi. Kje blodi, ne veva, ker od njega ni nobenega glasu. Sem in tja dobiva kakšno njegovo položnico s sodišča, pa jo zavrneva. Kosilo nama prinesejo iz doma za starejše, ker ne morem več kuhati. Mož pa ne zna. Včasih ne spregovoriva po več tednov. Vdala sem se v usodo. Bo pa vse poplačano na drugem svetu, si rečem. In se malo bolje počutim.«

(Konec)