Kaj hoče ženska?

»Vedno sem rada brala dobro napisane romane in biografije o posebnih ženskah. Zdelo se mi je, da mi dajejo moč, kot sirup z železom oživi slabokrvnega, da me prepričujejo, da je marsikaj mogoče in da ni pomembno, koliko ovir ti podtakne življenje, ampak to, kako jih premagaš. Da je treba čim dlje verjeti in kot vrtnar pod toplo gredo varovati najbolj občutljiva čustva, navaditi srce na vse letne čase. Pamet, ambicije in talente trenirati vsak dan. Biti divja in biti udomačena. Biti jezna, biti besna. Mirna, nežna in zadovoljna v svoji koži. Ameriška feministka Gloria Steinem je dejala, da jo je feminizem naučil, da ti ni treba živeti tako kot vsi – in prav to so me naučile zgodbe, zbrane v knjigi. Danes se namreč zdi skorajda bogokletno pisati in premišljevati o tem, da nas ne oblikujejo le okolica, pamet in talenti, temveč tudi strasti in ljubezni. V sodobnem svetu, v katerem si želimo užitke brez čustev, odnose brez bolečin in intimnost brez tveganja, se zdi ljubezen vedno bolj ogrožena. Ženske, ki nastopajo v zgodbah te knjige, so različne: glasne, tihe, sebične, dobre, sanjave, preračunljive, radovedne ... Druži jih to, da so imele ambicije in talente, da so bile močne in posebne, da so premikale meje, a da so vse iskale tudi ljubezen – veliko so premišljevale o njej, verjele vanjo in se v odnose vrgle kot s pečine v morje in potem med ribami pobirale svoje strto srce. /…/ Kaj torej hoče ženska? Dobri stari Freud se je to spraševal do konca življenja, in čeprav je desetletja in desetletja vstopal v skrivnostne duše žensk, polne želja, histerije in hrepenenj, ni našel odgovora. V pesmi z naslovom 'Kaj hoče ženska?' Kim Addonizio pravi: 'Hočem rdečo obleko. Hočem, da je odprta in izzivalna, / hočem, da je pretesna, hočem jo nositi, / dokler je nekdo ne strga z mene. / Hočem, da je brez rokavov in z odprtim hrbtom, / ta obleka, tako da nikomur ni potrebno ugibati, / kaj je pod njo.' V tej rdeči obleki bi se sprehodila po glavni ulici mesta, nadaljuje pesnica, kot da je edina ženska na zemlji. Ženska si želi, da bi svojo pamet, srce, dušo in telo nosila s takšno močjo kot to obleko iz pesmi.« (str. 11–12, 14)

Vprašanje v naslovu je retorično. Če bi nekdo zatrdil, da pozna odgovor, kaj hoče ženska kot taka, mu ne bi kar verjeli. Znamenite ženske, katerih zgodbe avtorica povzema v tej knjigi, so seveda vedele, kaj hočejo, vsaka zase in dostikrat tudi za druge, odpirale so nove poti ženskim in splošnim hotenjem. Ko ženska ve, kaj hoče, skuša svoje hotenje tudi uveljaviti in to se nam vse bolj pozna …