Dezerter

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. julij 2022 / 21:29

Tunjiške zgodbe (2)

Zgodba se je zgodila nekako v času zaključka prve petletke po vojni. Petletka je bila nekakšen zapovedan državni gospodarski plan, kjer se je tekmovalo, katero podjetje bo več naredilo za domače potrebe in – še bolj važno – tudi več izvozilo. Tovarna Stol z Duplice je množično izdelovala vsemogoče stole in jih tudi izvažala po Evropi. Dva furmana sta s konji vozila visoko naložene vozove, s papirjem ovite stole z Duplice na kamniško železniško postajo. Na postaji sta bila zaposlena dva fanta, Franci in Mirko, ki sta zlagala stole v zaprte vagone, ki so jih nato odpeljali proti Ljubljani in dalje kupcem po Evropi. Neki dan sta Franci in Mirko nalagala že tretji vagon, ki je bil namenjen nekam gor, proti severu naše celine. Franci je pred dnevi dobil poziv, da mora na služenje vojaškega roka za dve leti, v proletarsko brigado v Niš. To je bila povsod znana brigada z železno disciplino in kot kovačnica najbolj vzdržljivih vojakov.

Med stoli sta pustila luknjo

V tistem času pa je bila kar moda ali navada, bolj kot potreba, da je marsikateri fant odšel čez hribe v Avstrijo in se tako izognil služenju dolgega in napornega vojaškega roka, ki tedaj ni bil nič kaj enostaven. Posebno so se temu radi izmuznili tisti, ki bi morali v mornarico za tri leta. Franciju se je kar sama nudila priložnost, da se skrije v vagon med stole in se udobno odpelje proti severu, tam pa se bo že nekako znašel, tako kot se mnogi drugi. Svoje misli in želje je zaupal prijatelju Mirku. Skupaj sta med stoli pustila luknjo, kjer bo kar udobno preživel tista dva dneva, kolikor bo potrebno, da bo prečkal eno ali pa celo dve državni meji. S seboj je vzel štruco kruha, nekaj vode in konzerv. Mirko je vagon do konca naložil in zaprl.

Slepi potnik na tovornem vlaku

Že čez nekaj ur je tovorni vlak odpeljal proti Ljubljani. Tam so cariniki vagone še zaplombirali in na vagonske tablice napisali mesto, kjer naj bi poslano robo razložili. Franci se je kot slepi potnik kar dobro počutil, ko pa sta minili že dve noči in dobršen del tretjega dne in je bil prepričan, da je vlak že najmanj nekje na Bavarskem, se je vlak za daljši čas ustavil na neki postaji. Franci je pričel tolči po steni vagona in vpiti v tam znanem jeziku: »Aufmachen!« Res so se čez nekaj časa odmaknila vrata vagona. Franci se je znašel na železniški postaji. Ogledoval si je poslopje in iskal, kje je napis mesto, kjer se je vlak ustavil. Kakšno razočaranje. Prav nad glavo mu je visela črno-bela tabla z napisom Jesenice. Od nekod so se pojavili miličniki, ki so prestrašenemu Franciju nataknili lisice. Odpeljali so ga v kranjski zapor, že naslednji dan pa mu je sodnik odmeril že vnaprej predpisano kazen: za poskus pobega čez državno mejo tri mesece zapora, za dezerterstvo pa še dodatna dva meseca. Odpeljali so ga na škofjeloški grad, kjer so tedaj bili večji zapori in delavnice za zapornike. Dolgo se je vlekel čas, predno je minilo tistih pet mesecev.

Delavci so si ga večkrat privoščili

Po odsluženju svoje kazni se je Franci vrnil domov, kjer pa ga je čakal poziv vojnih oblasti za odsluženje državljanske dolžnosti, tokrat v Makedoniji, v Bitoli. Doli da se mora pojaviti v nekaj dneh. Ko se je kasneje zaposlil v tovarni, so si ga delavci večkrat privoščili. Najbolj ga je razjezilo, če ga je kdo pozdravil: »Aufmachen!« Včasih je v takega zajedljivca tudi kaj priletelo.