Vezenine, ki pripovedujejo zgodbe

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. julij 2022 / 15:22

V Okroglem stolpu Loškega muzeja si je mogoče do konca avgusta ogledati razstavo Zavoda Tri z naslovom Izvezene zgodbe, na kateri se s svojimi zgodbami v besedi in izvezenih platnih predstavljajo priseljenke iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Severne Makedonije, Kosova, Združenih držav Amerike in Ukrajine.

V sklopu brezplačnega osemdeseturnega programa Zavoda Tri so ženske, ki prihajajo iz Srbije, Bosne in Hercegovine, Severne Makedonije, Kosova, Združenih držav Amerike in Ukrajine, tudi v preteklem šolskem letu dobile priložnost za učenje slovenskega jezika na neformalen način, ob tem pa so se ukvarjale z ročnimi deli, s katerimi se na zaključni razstavi v Loškem muzeju zdaj predstavljajo tudi širši javnosti. Zgodbe za razstavo so po besedah Nine Arnuš iz Zavoda Tri nastajale od marca do junija letos. »Skupaj z Anko Pintar se trudiva raziskovati ustvarjalne procese in ženskam prek tega ponuditi možnost, da se izrazijo, pri čemer pa je vpleten tako njihov materni jezik kot slovenščina, ki se je učijo pri nas – iščemo povezavo, ki se nas dotakne.« Tako je v sodelovanju z Loškim muzejem nastala tudi razstava Izvezene zgodbe.

Najprej je bila fotografija ...

V okviru jezikovnega tečaja so v preteklem šolskem letu udeleženke obiskale tudi Loški muzej, ki je tokrat njihovo vsakoletno zaključno razstavo pomagal predstaviti in približati obiskovalcem. »Razstava Izvezene zgodbe predstavlja osebne zgodbe udeleženk delavnic, ki jih pripravlja Zavod Tri, nevladna organizacija za trajnostne skupnostne prakse s sedežem v Škofji Loki. Zapisane so v treh jezikih – v slovenskem, angleškem in njihovem maternem jeziku – in upodobljene na izvezenih platnih,« so o razstavi zapisali v Loškem muzeju. Po besedah Nine Arnuš je bilo sicer letos na jezikovnih tečajih okrog trideset žensk, na razstavi pa jih sodeluje 17. Izhajale so iz osebnih fotografij, ki prikazujejo njihov vsakdan, družino in način življenja ali pa izbran trenutek iz časa, ko so se preselile v novo okolje. Črno-bele kopije fotografij so z lepilom odtisnile in prenesle na platna ter nato z barvnimi nitmi poudarile določene podrobnosti in obrise. »Odločile smo se, da vsaka na svoj način 'okrasi' fotografijo, pri čemer je bil poudarek na detajlih. Tako so prišle do izraza zelo različne stvari, tudi take, na katere z Anko sploh ne bi pomislili. Zelo so naju pozitivno presenetile.« Fotografije so izbrale same, Nina Arnuš in Anka Pintar namreč nista želeli vplivati na izbiro, pomembno je bilo le, da je fotografija avtorska. Večinoma gre tako za zelo intimne fotografije – spomin na dogodke, ki jim veliko pomenijo, od poroke do slovesa od stare mame, pa spomin na življenje v Ukrajini in podobno. »Če si vsaj malo empatičen, se te zgodbe na koncu zelo močno dotaknejo,« poudarja Nina Arnuš. Ob fotografijah so namreč ženske zapisale tudi zgodbe, ki so se jih odločile deliti z obiskovalci razstave. »Najprej so jo zapisale v maternem jeziku, šele potem smo jo prevedli. Na stenah so zgodbe zapisane z njihovimi rokopisi.« Ob odprtju razstave so vsaka v svojem maternem jeziku zgodbe tudi same prebrale obiskovalcem. Na vezenine pa so se po besedah Nine Arnuš spomnile, ker je to povezano z dejavnostjo Zavoda Tri in Breje preje. »A vse ženske, ki pridejo k nam, ne pletejo ali kvačkajo, zato bi zanje lahko predstavljalo frustracijo, če bi se za razstavo morale izraziti prek kvačkanja ali česa podobnega. Zato sva z Anko prišli na idejo, da bi bilo vezenje tisto, kar bi vsaki z malo truda lahko uspelo.«

Povezujejo nas podobne zgodbe

Svoji fotografiji sta za razstavo prispevali tudi Nina Arnuš in Anka Pintar. Nina je izbrala fotografijo iz Bohinja, ob tem pa pojasnila: »Bohinj je nek tak naš 'družinski' kraj – tja sem s starši zahajala že kot otrok, zdaj pa ga obiskujem tudi s svojo družino, že odkar sta bila otroka majhna. Za nas je to nek magičen kraj. Zato se mi je fotografija iz Bohinja zdela najbolj logična izbira – to je kraj, ki me vedno spominja na dobre trenutke.« Pa četudi je to med karanteno, ko je nastala fotografija, na kateri se kljub snegu, ki počasi kopni okoli njih, zleknjeni v ležalnike grejejo na toplem pomladnem soncu.

Z razstavo sporočajo, da nas vse ljudi na tem svetu povezujejo podobne zgodbe – o družini, ljubezni, nam ljubih osebah ali krajih … Pa tudi težkih trenutkih, ki ti jih uspe premagati. »Upamo, da nam bo obiskovalce razstave mogoče uspelo prepričati, da bodo začeli drugače razmišljati, mogoče tudi spremenili kakšen predsodek o priseljencih. Želimo namreč sporočiti, da, kljub temu da prihajamo iz različnih okolij, smo vsi ljudje in nas vse povezujejo podobne zgodbe.« Jezikovnih tečajev Zavoda Tri se udeležujejo ženske, ki so v Sloveniji manj kot pet let, ko še težko dobijo zaposlitev. »Z njimi smo zelo iskrene, trudimo se, da če nekaj delamo, to tudi pokažemo. Pred časom smo se tako pogovarjale z žensko, ki v vrtcu dela kot snažilka in si je šele po tem, ko je svoje delo postavila na razstavo, prvič upala s kom spregovoriti. Prvič po vseh mesecih življenja v Sloveniji je imela občutek, da je tudi ona pomembna.« Tudi z drugimi projekti v Zavodu Tri ves čas poskušajo opozarjati nase – da niso nevidne ne kot ženske ne kot priseljenke.

Razstavo si je mogoče ogledati do 28. avgusta vsak dan od 10. do 18. ure.