Pesmi ljubezni

Ob okroglem življenjskem jubileju pesnice in vsestranske kulturne ustvarjalke Dragomile Šeško je v kranjski mestni knjižnici pred kratkim potekal literarno-glasbeni večer. Načrtovan je bil že lani, ko je ustvarjalka praznovala šestdesetletnico, pa je epidemija žal nekoliko spremenila načrte. Kljub kasnejšemu terminu so literarni večer prevevala pozitivna čustva vseh zbranih.

Otroštvo in mladost je Dragomila Šeško preživela na Miljah. Po končani gimnaziji v Kranju je uspešno dokončala študij sociologije, sedaj pa se njeno življenje odvija med Brežicami, kjer si je ustvarila drugi dom, in domačimi Miljami. Razgibano življenje in potovanja z enega na drugi konec naše dežele ji nudijo obilo snovi in bogat vir za ustvarjalno razmišljanje in pisanje. Izjemen literarni talent je pokazala že v mladosti, tako je pesmi najprej objavljala v šolskih glasilih, kasneje pa v znanih revijah in zbornikih. Svojo poezijo pesnica pogosto prebira na različnih literarnih večerih in srečanjih po vsej Sloveniji, sodeluje pa tudi s kulturnim društvom svojega rojstnega kraja KD Valentin Kokalj Visoko, ki je tudi pripravilo tokratni dogodek.

Dragomila Šeško piše osebnoizpovedno, razpoloženjsko, ljubezensko, bivanjsko in vsestransko razmišljujočo liriko. Doslej je izdala šest pesniških zbirk: Srečevanja (1992), Luč (2001), Zlatice (2005), Krog (2010), Svetlobe v temo (2014) in Vrvohodka (2017). Zbirka Krog je bila razglašena za najboljšo slovensko pesniško zbirko, izdano v samozaložbi. Kot osebnoizpovedne nam njene pesmi večinoma pripovedujejo zgodbo pesničinega življenja, vendar na svoj poseben način – ne razkrivajo posameznih dogodkov in doživetij, v njeni poeziji gre predvsem za izpoved notranjih občutij, razmišljanj in spoznanj, ki pa so močno povezana s stvarmi in dogodki v stvarnem življenju, ki ga pesnica živi z odprtimi očmi. To jo nazadnje privede do spoznanja bistva svojega življenjskega poslanstva: »Sem, kar sem: celota dvojnosti … Hvaležnost sejem, radost žanjem: ljubezen je moja pot.« Ljubezen je torej najgloblji smisel pesničinega življenja in ustvarjanja. Skoraj vse svoje zbirke je posvetila svojima otrokoma – hčerki in sinu. Tudi materinska ljubezen pa v sebi lahko skriva pekel in nebo, to nam najpresunljiveje razkriva njena lirska izpoved z naslovom Ko si odšla, ki jo je namenila hčerki, ki se je pred leti preselila v daljni tuji svet, onkraj oceana, kjer si je ustvarila nov dom.

O njeni poeziji so se spoštljivo in s polno odobravanja razpisali tudi nekateri znani slovenski pesniki in literarni kritiki, med njimi je bil še posebno velik občudovalec njenega ustvarjanja priznani pesnik Ciril Zlobec, ki je prispeval spremno besedilo kar k petim zbirkam.