O okusih se ne razpravlja

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Preddvor / ponedeljek, 23. maj 2022 / 08:19

Na enem od pogovornih večerov v gradu Dvor se je Ivka Sodnik pogovarjala s konservatorjem Matevžem Remškarjem iz kranjske enote Zavoda za varovanje kulturne dediščine, ki strokovno spremlja in nadzoruje obnovo gradu Dvor.

Preddvor – Pri pogovoru so sodelovali tudi t. i. grof in grofica Tanja Šubelj in Florjan Sušnik, najemnika gradu in investitorja, ter preddvorski župan Rok Roblek. Izvedeli smo marsikaj zanimivega, predvsem pa je zvedavo občinstvo zanimal odgovor na vprašanje, kakšne so bile zahteve konservatorske stroke pri obnovi gradu in kako to, da je najemnikoma omogočila, da grad opremita po svojem okusu in ustvarjata svojo zgodbo.

Najemnika pozdravljata sodelovanje s stroko. Vendar je Sušnik poudaril, da je eno teorija, drugo praksa. Je pa dejstvo, je dodal, da stroka mora določiti neki okvir, ki ga je treba upoštevati, saj sta znana, da rada hodita po robu. »Mi smo verjeli v izpeljavo te zgodbe. In če verjameš, ti potem tudi stvari same pridejo naproti,« je še povedal. Župan je nadaljeval, da je z odprtimi rokami pozdravil prišleka. Najprej sta svojo zgodbo sicer želela ustvarjati na gradu Hrib, a ko sta videla grad Dvor, sta ugotovila, da je energija tu prava. Tanja Šubelj je med drugim dejala, da je vajena, da ljudje »pljuvajo« po zgodbah, kot je njuna. Florjan Sušnik jo je dopolnil, da je dejstvo, da je zgodba drugačna, kot je značilno za Slovenijo. Povedal je, da je tujim turistom grad všeč, veliko jih doda, da kaj takega v svetu človek težko vidi – kar dela grad edinstven. A če bi bilo vse tako, kot si je Sušnik zamislil, bi se grad imenoval Modri grad in bi bile stene v različnih odtenkih modre. »Potem bi pa res na oglede hodili z vsega sveta,« je šaljivo, a vseeno resno skoraj vzkliknil »grof«.

Matevž Remškar je tisti, ki strokovno spremlja obnovo gradu. Pojasnil je: »Dogovorili smo se za določene principe. Velikih posegov v samo strukturo gradu ni bilo. Zato smo tudi lahko našli skupni jezik. Generalno so zadeve ostale tam, kjer morajo biti. Ta grad je bil med drugim tudi vzgojni zavod in takrat je bilo marsikaj narejeno brez sodelovanja stroke. Marsikatero predelno steno smo odstranili in grad je z zadnjo prenovo na fizičnem nivoju veliko pridobil. Ko pride do opreme, pa včasih malce zamižim, ker vse to lahko tudi strokovno zagovarjam. S tem nimam težav, čeprav se naši okusi razlikujejo.« V klasičnem slovenskem pogledu bi bil grad na neki način obnovljen in najverjetneje prazen. »Grofica« poudari, da je oprema v njem projekt, razstava – to, kar imenujeta njuna zgodba.

Ali je zavod postavil kakšne zahteve, kako naj se prazni grad opremi, kje je most med zahtevami in zgodbo? Najemnika sicer poudarjata, da je to njuna zgodba, vendar ljudje tega ne razumejo vedno, je menila moderatorka. Remškar je odgovoril: »Dejstvo je, da nič ni večno. Ta oprema se pobere in odnese in grad ni nič izgubil, le pridobil, ker je toliko let živel. To je glavno vodilo. Bolj bistveno je bilo to, da so se pri novi napeljavi čim bolj držali obstoječih vodov, da se je čim manj 'razrilo', da so se pri sanaciji uporabljali pravi materiali. Pri vsem drugem pa sam v tem primeru pomislim na pregovor, ki pravi, da se o okusih ne razpravlja ...« Verjame tudi, da ima vsak svojo definicijo besede kič. Misli pa, da je oprema v gradu velikokrat stvar debate zato, ker spominja na grajsko. »Spominja na nekaj, kar bi v gradu lahko bilo.« In če bi bila v gradu razstava na temo življenja v bližnjem jezeru Črnava, ljudje zagotovo ne bi toliko razpravljali o njej. »Pa bi bila zadeva popolnoma neavtentična,« je sklenil.