Posebna punca (2)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. maj 2022 / 21:50

Jerneja Renko v knjigi Posebna punca piše o celotnem svojem življenju. Imela je lepo otroštvo, lepo mladost. V knjigi se je je dotaknila na kratko – z namenom, da se začutijo vzorci, s katerimi je odraščala, vzgoja, ki je je bila deležna. Slikovito opiše, da je bil to čas, ko so si bile družine med seboj zelo podobne. Vsi so imeli vsega približno enako, oranžne kuhinje, enake ploščice v kopalnici, dopustovali so v sindikalnih prikolicah, otroci so hodili na rokomet, pevske vaje, ročna dela … Vzgojena je bila v skromnosti, nikoli pa ji ni nič manjkalo. Hvaležna je staršem za vzgojo, ki so ji jo dali, da lahko tako dobro preskakuje vse ovire.

Preskakuje jih v prvi vrsti z možem Klemenom. Skupaj sta od konca Jernejine srednje šole. Vse te preizkušnje, izzivi so ju še bolj povezali. Njeno sporočilo v knjigi je jasno: brez njega vsega tega ne bi zmogla. Bil ji je opora, tisti z razumom, zato poudari, kako pomembno je, da pri delu z otroki, ki imajo težave v razvoju, ali pa tudi pri kakršnih koli drugih težavah, ki jih prinese življenje, sodeluje partner. Skupaj sta bila osem let, sledila je poroka, selitev in nosečnost. Vse je šlo tako, kot se nekako pričakuje. Nato pa šok, prva zares težka preizkušnja v življenju, nekakšna prelomnica. Začutila je, da nekaj ni v redu in to se je potrdilo. Lizino srce je v 39. tednu nosečnosti prenehalo biti. Roditi je morala mrtvega otroka. To ni bil svet, ki bi ji bil znan – kot večini ne. Dneve je preležala, razmišljala, misli so jo zelo izčrpavale, večkrat se je spraševala, zakaj ravno ona, a odgovora še danes ni. Življenje je teklo dalje in Jerneja in Klemen sta znova dobila priložnost, da postaneta starša. Rodila se je Vita, ki je dobila ime s pomenom – življenje. Bila je neizmerna sreča, ki je zabrisala strahove, polna življenjske energije, mejnike je dosegala prej kot otroci njene starosti ... Življenje se je tudi pri Renkovih obrnilo na lepše.

Jerneja je bila še tretjič noseča, veselili so se rojstva deklice Nine. Pregledi v nosečnosti niso kazali kakšnih posebnosti, le da ima plod nekaj manjšo glavico, čemur pa niso pripisovali posebne teže in skrbi. Njena glavica je bila nato res manjša, sicer pa naj bi bila deklica zdrava, brez posebnosti. Jerneji misli niso dale miru. Razvoj pri Nini ni potekal, kot ga je bila vajena pri Viti. Notranji glas ji je šepetal, da je Nina morda gluha. Neprestano je preverjala, vpila, ropotala s pokrovkami, zvončkljala in opazovala Ninine reakcije. Zdravnica jih je napotila v avdiološko ambulanto in na fizioterapijo. Opravili so vrsto preiskav, Jernejine slutnje so se vse bolj uresničevale. »Gospa, vaša hči je popolnoma gluha,« je stavek, ki ji je znova sesul svet. Diagnoze so se vrstile: hipotonija, polimikrogirija, sum na mitohondrijsko bolezen. Njen zaostanek v razvoju je bil že precejšen. Napovedi so bile vse prej kot spodbudne, a Jerneja in Klemen se nista dala. »Nina je kljub oviram, ki jih ima, vedra in potrpežljiva, njen pogled pa jasno namiguje hočem še več, ker zmorem še več,« zapiše Jerneja. Od vsepovsod sta dobivala nasvete, Nina je bila vodena v razvojni ambulanti, vse bolj pa sta se zavedala, da to ne bo dovolj. Iskala sta nove informacije, kot poudari Jerneja, nista bila »zmešana starša«, kot so ji kot mami pogosto rekli strokovnjaki. Celotna družina je imela veliko poguma in je šla na pot z jasnim ciljem: Ninina samostojnost in vključenost v družbo.

(Se nadaljuje)