Spomin na indijanskega poglavarja

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 11. maj 2022 / 07:14

Tulove grede (1120 m n. m.) – Skalni masiv Južnega Velebita, ki s svojimi zanimivimi stolpi buri domišljijo. Kulisa, kjer so se snemali legendarni filmi o Winnetouju po knjižni predlogi Karla Maya.

V prihajajočih tednih in mesecih, ko bomo odhajali na dopust na Hrvaško, bo marsikdo med nami skočil tudi na kakšen hrib. Aktiven dopust je nekaj povsem drugega kot ležanje na plaži. Tulove grede so 1120 m visok skalni masiv Južnega Velebita, ki s svojo nezemeljsko obliko buri domišljijo, obenem pa je to lokacija, kjer so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja snemali filmi o indijanskem poglavarju Winnetouju.

Vzpon na vrh Tulovih gred je precej zahteven in ni primeren za vsakogar, a v sam amfiteater znotraj Tulovih gred lahko pride vsak. Že cesta, po kateri se pripeljemo do izhodišča vzpona, je atrakcija, saj velja za eno najlepših cest na Hrvaškem, ki pa jo malokdo pozna. Na ukaz avstrijskega dvora, da se skrajša povezava do takrat upravnega središča Dalmacije, ki je bilo v Zadru, so leta 1825 cesto načeli graditi. Do leta 1827 so zgradili 24 km dolg odsek od Obrovca preko Podpraga, Praga in Kraljičinih vrat do Malega Alana. Druga faza gradnje je bil »lažji« odsek Lika, dolg 17 kilometrov, od Malega Alana pa do vasice Sveti Rok. Cesta je bila dokončana in odprta leta 1832. Cesta dolžine 41 kilometrov je danes na seznamu hrvaške kulturne dediščine. S to cesto je bila odprta poštna povezava med Dunajem in Zadrom.

Da prevozimo celotno cesto in obiščemo tudi Tulove grede, predlagam naslednje: če se peljemo proti Dalmaciji, je najbolje avtocesto zapustiti na izvozu Sv. Rok Gračac, v naselju Sv. Rok pa se cesta odcepi proti prelazu Alan. Ob cesti je tudi oznaka, rjava tabla, »Majstorska cesta«. V spodjem delu je cesta asfaltirana, nato pa sledi makadam, ki pa je vzdrževan in lepo prevozen. Ko dosežemo prelaz Mali Alan, je najbolje parkirati za zaščitnim zidom pred burjo. Na začetku zidu je tudi prva markacija in napis Tulove grede. Do amfiteatra Tulovih gred je približno uro vzpona. Pot se s parkirišča požene direktno navzgor, dokaj strmo, potem pa preči med stenami in velikim zemeljskim udorom (se sprašujem, kaj ga je povzročilo). Višje pot zavije nazaj proti stenam, povzpnemo se čez skale in tako dosežemo amfiteater. V osrčju Tulovih gred je bivak. Markirana pot na glavni vrh pelje desno od bivaka. Na skali je znak Vrh hrvaške zastave. Pot je precej zahtevna, izpostavljena in zahteva nekaj plezalskih spretnosti. Najprej se s pomočjo jeklenice malce spustimo, prečimo in se povzpnemo. V pomoč nam je jeklenica, ki je navita okrog ogromne skale. Na drugi strani se zopet malce spustimo. Tudi tukaj nam je v pomoč kratka jeklenica. Plezamo s hrbtom naprej. Sledi nekaj metrov hoje, potem pa zadnji vzpon proti vrhu. Plezamo po odlični dalmatinski skali, ki drži in ni krušljiva. Vzpon je izpostavljen in ni za vsakogar. Z Vrha hrvaške zastave se pokažejo Novigradsko in Karinsko morje, Maslenički most, otok Pag in eden najvišjih vrhov Velebita, Sveto brdo, pred katerim je zeleni Vlaški grad.

Sestopimo po poti vzpona. Vzpon odsvetujem v primeru dežja ali močne burje, ki tukaj gor neusmiljeno biča. Vzpon v takem vremenu je nevaren.

Da pridemo na dalmatinsko stran, nadaljujemo po cesti naprej. Izjemen gradbeni dosežek je prava paša za oči in za vožnjo po njem.

Na koncu pa še opozorilo: v bližini Tulovih gred je bilo med vojno v devetdesetih letih odvrženih ogromno protipehotnih min. Velika večina je bila že razminiranih in naj bi bilo območje sedaj povsem varno, a vseeno velja opozorilo, da naj se planinci držijo markiranih poti.

Nadmorska višina: 1120 m
Višinska razlika: 100 m
Trajanje: 2 uri
Zahtevnost: 5 / 5