Najine krize

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 2. maj 2022 / 08:03

Že kar nekaj jih je bilo in še nekaj jih bo. Če je vse prav, se mora dinamika zakonskih prepirov spreminjati. Kjer so prepiri enaki kot pred npr. tridesetimi leti, se nista zakonca čisto nič spremenila. Krize v zakonu se vlečejo dlje časa, to niso le običajni prepiri. Mi že vnaprej vemo, kakšen je potek konflikta. Že vnaprej čutimo, da postaja ozračje napeto, pravimo, da se nekaj kuha. Mož točno ve, kaj reči ženi, da bo »znorela«. Žena pa tudi zelo natančno ve, katero besedo izreči, da bo mož npr. užaljen. In bo ostal v svoji »luknji« več dni. Včasih zadostuje že ton glasu ali posmehljiv pogled. Zakonci se največkrat prepiramo zaradi štirih vzrokov: otroci, starši, denar in spolnost (tak si kot tvoj oče; ah, ti in tvoja mama; otroke razvajaš, ne znaš jih vzgajati; kdaj boš več zaslužil; v postelji pa tako in tako ne more biti nič od tebe, ker ves čas misliš na svojo mamo …) Zakonci porabimo ogromno energije za prepire. Če bi je toliko vložili v reševanje vzrokov, bi jih hitro rešili. Torej se je lažje (nezavedno) leta in leta prepirati kot pa se (zavestno) lotiti vzrokov za prepire. V prepirih si izmenjamo na tone jeze in besa. Kakor se čudno sliši, lažje se je ukvarjati z bremenom jeze kot pa s tistim, kar ostane v človeku, ko odstrani jezo. Kaj pa je to in kako do tja priti?

Najprej morava končno že enkrat zavestno z razumom pristopiti k reševanju odnosa. Prepoznati morava vzorec, ki ga obnavljava in ki naju obvladuje. To naj bo kar precej natančna analiza najinega prepira. Npr.: ti si rekla, da ne znam vzgajati otrok, jaz sem te slišal le na pol, takoj sem se začel braniti in naštevati, kaj sem naredil za otroke; ti mi očitaš, da sem premalo z njimi, ker vsake tri dni hodim k svoji mami, jaz znorim in ti zabrusim, da se poglej v ogledalo ... Zelo natančno morava prepoznati najin vzorec – seveda je potek prepirov vedno zelo zelo podoben. Potem ko sva to storila, sledi ugotovitev, da je to najin skupni sovražnik. Da, vzorec, ki ga igrava, je najin skupni sovražnik. Poveva mu, da sva ga prepoznala in da ga bova uničila. Potem sledi najtežje. Pot rešitve je najina ranljivost. To je za mnoge nemogoče – odločitev je najina. Ali do konca življenja isto stanje ali lepši dnevi! Npr.: Ko si mi rekla, da ne znam vzgajati otrok, me je to zelo prizadelo in ponižalo. Najinim otrokom namenjam veliko časa. V užaljenosti se začnem braniti, čeprav tega nočem. Zelo me prizadene, ko mi omenjaš mamo. Veš, da jo imam rad. In rad imam tudi tebe. Takrat se v meni odpre vulkan jeze, pod njim pa je ogromno nemoči in skrbi, kako naj poskrbim za bolno mamo in zate. Strah me je, da bova ves čas živela kot bojevnika. Nisem se zato poročil. Prosim, stopiva skupaj na pot lepših dni. Nekaj znaš ti, nekaj jaz.